Pred dnevi sva bila z ženo v Pulju. Pihalo je, sonce se je bolj kisalo, kot sijalo, in komaj sva čakala, da se obrneva.
No, in šele med vožnjo iz mesta sem opazil, da je ob cesti prava galerija nekih čudnih tipov.
»Zgradili bomo stanovanja, dostopna mladim,« je grmelo z enega od plakatov. Jasno, lokalne volitve.
Zdelo se mi je, kot da sva se vrnila v čas pred tremi leti in nekaj meseci. Ali pa še nekaj let, desetletij v preteklost. Saj je vedno zelo podobno. Kot neke vrste parafraza znamenitega filma Nazaj v prihodnost. Takrat so tudi pri nas namreč politiki množično razkazovali zobovja in obljubljali vse živo. Se še spomnite leta 1992, ko sta velika prijatelja Janez in Igor kandidirala vsak s svojo stranko? Janez je bil socialni demokrat (pri Pučniku), Igor pa le demokrat (pri Bučarju in Kacinu). Ko ju je neki prijazen novinar vprašal, zakaj nista šla v bitko v isti stranki, se je Bavčar prešerno zahahljal: »Ah, z dvema mrežama bomo več nalovili!«
Haha, dobra. A ne, Anže?
Tudi naše volitve se skokovito bližajo. Najbrž v strankah že kujejo nove parole in obljube. Morda vmes tudi pretnje, češ, ukradli bomo državo, ki so jo nam prej ukradli napačni ljudje. Za fotografiranje je morda še prezgodaj, za zdaj je povsem dovolj, če se naberejo cvenki. In prijatelji po medijih. Vse pride prav!
»Zgradili bomo …« je s plakata torej kimal eden od hrvaških kandidatov.
Oj, kako preprosto si je izmišljati gesla!
Kako pa boš gradil, gospodine? Kje boš dobil denar in kako? Kje boš našel ustrezna zemljišča? Pa sploh veš, kako dolgo potrebuje birokracija za to, da bodo lahko zabrneli gradbeni stroji?
V neki naši ugledni stranki so pred leti sedeli za mizo in gruntali, kaj bi ponudili volilcem. »Morda poskusimo z zdravstvom,« je rekla šefica. »V štiridesetih dneh do zdravnika specialista!«
Super, so ploskali kolegi. »Kaj pa, če bi raje rekli – v tridesetih dneh, to bo bolj vleklo?«
»Sijajno!« In so zapisali.
Tudi prihodnje leto bodo.
-
Najbrž sem vam že opisal našega krajevnega šaljivca. Kadar ga srečam pred trgovinico, me vedno spravi v dobro voljo.
»Kako,« sem ga zadnjič pozdravil, »kaj je novega?«
»Nič ni novega!« je odgovoril, kot bi ustrelil. »Nič novega, samo staro popravljamo!«
Hm, zelo dober odgovor. Pa recite, če to, kar je rekel, ni res?
Poglejte samo našo volilno tekmo, drugo nadaljevanje, se pravi evropske volitve. Je bilo kaj novega? Ne dosti, kot bi človek pritisnil na gumb in si zavrtel posnetke iz prve kampanje. Moje vrednote, tvoje vrednote. In, pozor: Anže Logar je nosil majico z napisom »Sodelujmo za prihodnost«.
Si je to sam izmislil ali je le malo popravil Pahorjevo staro parolo? Pod njo je namreč Borut pred leti tekal po širni državi in pometal, prodajal in pekel.
-
Pahor še vedno rad teka. Dan pred pohodom ob žici se je moj sosed z družinico odpravil na »obžično pot«. Torej brez gneče in godb. Na cilju so sklenili, da bi se morali še fotografirati. Tisti hip jim je pritekel naproti urni tekač s čepico, sončnimi očali in slušalkami v ušesih.
»Gospod, bi vas lahko prosili za eno fotko?«
Možak je snel naočnike in – traraaa, bil je sam Borut Pahor. Opa! Pogladil si je lase in se postavil ob družbo.
»Ne, ne, prosili bi vas le, če vi nas poslikate,« so mu pojasnili.
Pa ni bil nič užaljen. Čez dan ali dva je zgodbico kar sam opisal na svojem spletnem kotičku.
Torej ima mož vsaj smisel za hece. Če mu že intervjuji pri Jožetu Možini ne gredo najbolje. Spet je namreč zamudil priložnost, da bi raje tekal – in molčal. Namesto da je komentiral zgodovinsko izjavo njegove naslednice o Gazi.
Je torej res kaj novega?
Nič, samo flikamo stare neumnosti …
