Soseda iz našega dela vasice sta naju povabila v kino. Menda je film Praslovan imeniten in zabaven, sta rekla.
Seveda sva bila vesela. Zlasti žena. Jaz sem bil nekaj časa kar zamišljen. Pa ne zaradi Zorana Predina, marveč zavoljo dejstva, da že 30 let nisva bila v pravem kinu. Menda je bil takrat na sporedu Umri pokončno, tretji del.
Seveda sva filme ves čas gledala. Toda samo še na televizorju.
A prav v tem je bila moja zagata: mila soproga se je namreč povsem odvadila dvoran, da ne rečem gledalcev. V naši kočici je prva in zadnja beseda ženina, zlasti pred televizorjem. Ob raznih oddajah se z aparatom zelo rada prepira. Takrat se jaz običajno ne vmešavam, saj lahko še sam dobim svojo porcijo.
Pri filmih ni tako osebna, razen takrat, kadar posega v scenarije. »Poglej tegale,« rada reče na primer. »Trikrat ga je oni drugi brcnil v ledvice in glavo, potem pa tip mirno vstane in steče naprej. To je bilo za mesec dni bolniške.«
-
Posebno doživetje pa so razne Tarče, Odmevi ali večerni Uroš.
Pred dnevi sem spodaj v kuhinji ravno mlatil zrezke, ko se je zaslišal glas od zgoraj.
»Krščenduš, pa kaj mu skačeš v besedo, pusti ga, da pove do konca!«
Vem, da vas zanima, kako sem reagiral. Mrtvo hladno. Glas od zgoraj sem takoj prepoznal, ker sem z njim poročen že več kot pol stoletja.
A pustimo to, govorimo o televizijskih voditeljih.
Če pogledamo denimo Odmeve z vsemi njihovimi heroinami in heroji, vidimo, da se zelo trudijo. V prvi vrsti se zelo poglobijo v materijo, ki jo obravnavajo. In potem si prizadevajo, da bi to znanje kar najlepše predstavili nam, gledalcem. Pri tem jih tu in tam motijo le gostje, ki jih povabijo v oddajo. Voditeljem segajo v besedo in jih prekinjajo, čeprav je treba priznati, da pogosto tudi neuspešno, kajti stare televizijske mačke je težko preglasiti.
»Mački« po navadi že dopoldne začno klicariti razne osebe, ki bi jih radi zvabili v studio. Ko jih le zvlečejo pred kamere, jim potem poskušajo na vsak način v desetih minutah dopovedati, da so navadni tepci. Če se Odmevi ali Tarča ali zaslišanja pred Slakom ne končajo z rezultatom deset proti nič za voditelja, potem oddaja ni uspela in postanejo TV-zvezdniki močno otožni. Z otožnimi uslužbenci se pa težko dela!
Tudi tega, da se ne znajo vživeti v sogovornika, voditeljem in zlasti voditeljicam res ne moremo očitati. Recimo. Gospa Rosvita gosta s sočutnim glasom mame Francke s klanca vpraša: »Gospod Janez. Številni menijo, da so vam spet storili krivico. Kako to komentirate?« Po takšnem psihološko dodelanem uvodu se človek mora odpreti, saj ni kamen …
Pred leti smo ugibali, kako se bo obnesel novinec Igor. Kazalo je še kar spodbudno, takole smo ga pohvalili po njegovi premieri: »Gostov ne prekinja in jim vedno pusti dokončati stavek. Že po nekaj nastopih daje vtis, kot da je notranja politika od nekdaj njegovo področje. To je sumljivo. In tretjič: med pogovorom nikakor ne poskuša dokazati gostom in gledalcem, da je najpametnejši v tej deželi. Naj se pazi: lahko ga res obtožijo nevestnega dela …«
A zdaj se je Igor že privadil. Pa Manica tudi. Nasilne Erike in njene starejše učenke Tanje pa na srečo še vedno nista dohitela.
-
Aja, kako pa je bilo torej v kinu? Hvala za vprašanje.
Žena se je ves čas smejala. Smeh je navsezadnje pol zdravja, ali pa vsaj pol filma. Tudi v scenarij se ni vtikala, vsaj ne naglas, in obljubil sem ji, da bova kdaj spet šla v kino.
Bolje to, kot da doma gledava televizijske gladiatorje, ki poskušajo dokazati, da si upajo, da vse vedo in da so strašansko neodvisni.
Razen od novega urednika (na Popu). Od koga je pa ta »neodvisen«, bomo že izvedeli, ko bo čas …
