Pa sem zadnjič spet srečal nekdanjega soseda Srečka. Prisrčno me je lopnil po rami: »Ej, stari, vidim, da še kar pišeš!«
»Ja.«
»A zdaj pa malo posnemaš Elona Muska?«
Najbrž sem naredil, to znam, zelo neumen obraz, zato je takoj nadaljeval.
»Ej, na karikaturi nad rubriko švigaš z motorno žago, tako kot on!«
Najraje bi ga kar počil čez uho. Jaz da ga posnemam? Naš hišni slikar in šaljivec mi je narisal v roke nekakšno žago že pred davnimi leti, ko tisti blesavi Musk še navadnega pipca ne bi znal vzeti v roke.
Je pa res, da Jožeta, ki me riše že skoraj pol stoletja, nikoli nisem vprašal, čemu mi je potisnil v naročje ravno motorko. Najbrž gre za kakšno simboliko. Recimo, da z njo »žagam« probleme in neumnosti? To bo!
No, saj ne rečem, da pa morebiti Musk mene kopira. Vem, da gospod Elon ne bere Nedeljca, a se nikoli ne ve. Menda pa je lastnika tovarne Tesla in Trumpovega čarodeja za motorno žago navdušil argentinski predsednik Milei. Ta rad paradira z njo. Pravi, da s tem simbolizira spopad z birokracijo, eno mašinco pa je Musku celo podaril. Oh, otročaji!
-
No, če me pa že vlečete za jezik, vam kar odgovorim: če bi imel jaz takšno čudežno motorko, bi jo najbrž že znal koristno uporabiti. Ne le zoper birokracijo, marveč tudi širše.
Recimo. Pred dnevi sem ob našem jezeru blizu zasanjane vasice srečal deset pasje dragih porschejev. Sama mularija. Bitkojni, mamila, bogati ateki? Nihče ni bil videti kot akademik. Menda imajo nekakšen krožek in se razkazujejo na znanih krajih.
No, takole mi je nekoč razlagal nergavi znanec. Na primer, če bi se naša policija dolgočasila: ne bi ji bilo treba storiti drugega, kot lepo zaustaviti vse nove mercedese, beemveje, porscheje in jahte. Lastnike bi pospremili do pogradov, sobe zaklenili in šele potem začeli zbirati papirje. Naj me vrag pocitra, pravi, če ne bi pri večini našli razloga za »pridržanje«.
Ah, toda jaz jim ne zavidam.
Moti pa me nekaj drugega. Ko sva se z ženo kasneje vračala iz doline, naju je eden od omenjenih razgrajačev noro divje prehitel tik pred najbolj nepreglednim ovinkom na poti do naše vasi.
Na športno pločevino se slabo spoznam, o ljudskem izročilu (ne samo v slovenščini) glede znamke BMW sem pa že večkrat bral.
Denimo tole, da takšna vozila pogosto vozijo podjetniki (ali pa navadni kšeftarji). Ti imajo zelo radi hitrost, hitre reakcije in iščejo vedno nove izzive.
To razumem. Na hribovski cesti je izzivov, kolikor ti jih srce poželi. Problem je v glavnem v tem, da imajo omenjene ovinke radi tudi motoristi, kolesarji in traktoristi. In še kakšen nono, kakršen sem jaz.
Zdaj pa pozor. Če omenim prej omenjeno prehitevanje, bi mladeniča za volanom samo tole vprašal. Kaj bi bilo, če bi nekje sredi vijuge naletel na dva kolesarja, nasproti pa bi mu pripeljal avto. Ali traktor. Res, božanski izziv.
-
Veliko izzivov je ne nazadnje tudi glede naše politične in jezikovne kulture. Protesti pred sodiščem v Celju, ki jih je obiskal tudi neki ata s prduljo brez rezila, so bili polni transparentov, ki so jih načrgutali organizatorji. Med njimi celo v francoščini.
A ne bi bilo fino, ko bi najprej priredili tečaj slovenščine za domoljube? Pustimo francoske napise, v resnici pravi navijač najbolj poštene stranke na spletu v dveh slovenskih stavkih (to je zanje že skoraj roman!) naredi vsaj deset slovničnih napak. Še slavnega naselja Murgle ne znajo črkovati, čeprav ime stalno omenjajo.
Skratka, takšnale čudežna žiga žaga bi tudi nam zelo prav prišla. Da bi z njo krotili razne psihopate, narcise, nesposobneže. In večne »žrtve«.
Morda pa svojega portretista poprosim, da mi namesto motorne žage nariše – Aladinovo svetilko …
