Prodajalcem čistega zlata v Sloveniji gre izjemno dobro, saj sploh nimajo slabih časov, kajti žlahtna kovina je pri bogatejših najbolj zaželen nakup. Toda pri Slovencih in zlatu gre za velik problem: kako prikriti posest zlata pred znanci in sosedi. Skrbno se namreč prikriva premoženje tudi pred družinskimi člani, kar je vedno pogosteje usodna napaka. Ob nenadni smrti lastnika zlata se svojcem niti ne sanja, da je pokojni karkoli vrednega posestoval, slučajna odkritja zlatega družinskega zaklada pa so zato silno redka.
Bankirjem mar za milijarde
Slovenec torej zlata ne kupuje, da bi mu prinašal dodano vrednost (zlati zobje tudi niso več v modi), le varuje ga pred možnimi slabimi časi, tudi iz pripovedi, kako so si Judje z zlatom od nacistov kupovali beg v Ameriko! Samo medklic: v nekdanji socialistični Jugoslaviji je bila na Reki zasidrana manjša potniška ladja Jedinstvo za okoli sto potnikov, ki je poleti križarila ob Jadranski obali, dvakrat letno pa je zaplula v vzhodno Sredozemlje in se ustavila tudi v Haifi v Izraelu, kar je bil v bistvu najbolj zaželen pristanek. Judovski trgovci z zlatom, brušenimi diamanti in nakitom so Jugoslovane in med njimi je bilo vedno tudi precej Slovencev, pričakali v taksijih in jih odpeljali v svoje prodajalne. Potniki s preseženimi pravili so mimo običajnih postopkov carine in obmejne milice namreč lahko odnašali neomejene količine denarja in se vračali z nenadzorovanimi količinami dragocenosti!
Po verjetnostnem računu Slovenci doma hranijo lepo »tonažo« zlata, dragih kamnov in nakita, v denarju ocenjeno blizu polovice vsote slovenskih evrskih prihrankov v bankah, ki znašajo že okoli 30 milijard evrov, skupaj z ocenjenimi zlatimi zakladi preko 40 milijard, kar je zelo blizu 45 milijardam kot trenutno znaša zadolženost države Slovenije.
Slovenske bankirje pa tako veliko premoženje niti ne zgane, dobesedno ne vedo, kaj bi s prihranki prebivalstva, čeprav predsedniki bank popokajo v žep tudi preko milijona evrov letnega dohodka kot recimo predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Blaž Brodnjak, ne dosti manj pa še kar zajetno število njegovih bližnjih sodelavcev.
Še živ Molierov Skopuh
Denar iz nogavic in hranjen v bankah za zanemarljive obresti, bi lahko prinašal tako velik denar, da bi lahko uravnavali inflacijo, saj je 30 milijard evrov vsota že blizu polovice slovenskega bruto družbenega dohodka. Namesto da se posluje še vedno po načelu posodim in dobim več nazaj po pravilu Molierovega Skopuha, bi se z lahkoto zatekli po pomoč k UI umetni inteligenci v vseh treh največjih bankah, ki poslujejo pri nas. V naši NLB, italijanski Sanpaolo in po novem v banki OTP, ki je madžarska banka v ruski lasti, česar v Evropski centralni banki ne opazijo, kljub vsem bruseljskim embargom proti Rusiji. Denar je pač sveta vladar, pa čeprav je Putinov. Donedavni guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle je itak le poslušal »nadrejene« in je s podpisom mirno odprl vrata Orbanovi banki z ruskim pridihom, da je vstopila v Slovenijo in jo dobesedno prelepila z zelenimi nalepkami.
V Nemčiji banke zaposlujejo 90 odstotkov prihrankov državljanov in s krediti iztržijo sijajne donose. Pri nas se zaposli samo okoli 60 odstotkov prihrankov spet po načelu »ziheraštva«, kot jim ga je kot možnost svetovala UI. Tako naj bi bilo vse skupaj najbolj varno, kar pa je le izgovor za ležerno nesposobnost, čeprav mora imeti pravi uspešen bankir tudi dobro mero občutka za rizik. Ampak slovenske bankirje bolj kot poslovni uspeh trenutno zanima, kdo bo zlezel na guvernerski stolček. Guverner BS ima sicer pri urejanju bančnega poslovanja formalno veliko moč, ki pa so jo do sedaj uporabljali skoraj vsi guvernerji le toliko, kot je dovoljevala politika na oblasti.
Zato tudi ne preseneča, da se Banka Slovenije in naše večje banke sploh ne ukvarjajo z dolgovi države. Urejanje dolga je prepuščeno trem velikim tujim bankam – Goldman Sachs, J.P. Morgan bank in Deutsche Bank, ki lepo služijo z zaračunavanjem uslug, dodatno pa še z obrestmi in provizijami.
Najbolj sodobna nemška banka N 26 je več ali manj že popolnoma vodena z UI, ima minimalno zaposlenih, seveda pa se ne ukvarja s krediti ali s poslovanjem državljanov. Je pravzaprav preizkusna banka, kajti vedno bolj je uspešna, večja je verjetnost kibernetskega vdora v njen sistem, ki bi jo spravil na kolena. Zato povsod po svetu v številnih bankah že poteka intenzivno strojno učenje zaposlenih, kar pomeni razumevanje poslovanja umetne inteligence. To pa seveda povečuje zaupanje v delovanje UI v bankah in tudi v normalnem življenju.
Tako se jasno ve, da sesti v taksi brez voznika, kar se bliskovito širi v ZDA, pomeni, da avto poskrbi sam za svojo varnost, saj ima sistem, ki prečita plačilno sposobnost potnika, še preden mu odklene vrata. Ni pa povsem znano, ali v trenutku, ko potnik sede v taksi brez voznika, kibernetski sistem pobere tudi vse želene podatke s potnikovega mobilnega telefona, kot imajo sodobni avti že vgrajen sistem, ki servisni delavnici sporoča vse o stanju avtomobila in ga ob pravem trenutku napoti k »mehaniku«. Z drugimi besedami, v doglednem času avto sporoči prodajalcu avtomobilov dovolj podatkov o lastniku, da ga z lahkoto usmeri, kateri avto bo njegova naslednja izbira.
Se pa zadnje čase tudi med slovenskimi bančniki želja po uspešnosti povečuje, kajti začeli so se dovolj resno ozirati po nakupih manjših bank in širjenju v sosednje države. Znano je že nekaj let, da bi NLB kupila Addiko bank Slovenija, ki je specializirana za hitre in enostavne kredite za posameznike kot za mala in srednja podjetja. Addiko bank, ki je v avstrijski lasti, bi slovenske bankirje spet vrnila na Hrvaško in druge državice na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Direktor Addiko bank v Sloveniji je Andrej Andoljšek, ki je prej vodil Gorenjsko banko, dokler ni prešla v srbske roke.
Tudi zaradi zapisanega rabimo na mestu guvernerja res sposobno damo ali možakarja in prenehati s trmastim vztrajanjem Nataše Pirc Musar, kajti njeno zavlačevanje in preziranje vseh predlogov, ki niso njeni, skeptikom že kaže v smer banalnega ščitenja njenega nekdanjega delodajalca Darka Horvata, ki mu je kljub vedenju, kako posluje, nazadnje uspelo izpuliti od slovenskih bank lepe kredite za menda velik posel v Romuniji, kjer mu je pomagala tudi nekdaj sodelavka zakoncev Pirc Musar pri Aktivi, Nevenka Nena Pergar. Posel je propadel, izgubljeni kredit pa se je seveda znašel v razvpiti bančni luknji. Po podatkih mednarodnih finančnih specializiranih služb je Horvat »težak« okoli 200 milijonov evrov, od katerih je večino zapravil za kupovanje nepremičnin v Švici, je pa nemogoče ugotoviti, ali se njegove nepremičnine skrivajo tudi v Sloveniji. Prostih za poslovanje naj bi imel še okoli 50 milijonov, zato bi ga mogoče kakšen preveč radoveden guverner lahko povprašal po vračilu romunskega kredita!
