V Bodoncih so ob koncih tedna enostavno razprodani, kar se vidi že na parkirišču. Gostje so po avtomobilskih oznakah sodeč z vseh vetrov, seveda iz Murske Sobote (14 minut), pa iz Maribora (53 minut) in iz Ljubljane (129 minut). Kar nekaj jedcev je bilo v nedeljo opoldne tudi iz Avstrije, očitno pa glas gostilne Na jasi seže tako daleč, da smo opazili celo avtomobile iz bratske Srbije. Čeprav uradno ne tuja ne domača kritika tej gostilni še nista potrdili vrhunske kakovosti, se ljudstvo na to požvižga in bilo je le vprašanje časa, kdaj se bomo tudi mi podali na dolgo pot. Mimogrede, tokrat smo startali iz Celja (81 minut).
Velikim in manjšim skupinam pa tudi parom konec tedna najraje ponudijo kosila v klasičnih etapah: juha, glavna jed s prilogami in sladica. Za 19, 20 ali 21 evrov, recimo, postrežejo kokošjo, gobovo ali koprivno juho, piščanca, svinjino, brancina ali teletino s pripadajočimi zelo bogatimi omakami in prilogami, veliko solato in sladico. Že takšno kosilo bi bilo dovolj simpatično vabilo za obisk, a Na jasi imajo na jedilniku izjemnih jedi več, veliko več, in to v količinah, ki človeka ne pustijo ne ravnodušnega ne lačnega.
Postržnjača in prekmurska šunka
Že sam uvod v podaljšano nedeljsko kosilo je bil nedvoumen. Na mizo prinesejo pozdravček iz kuhinje, ki ni nekakšna žlička, grižljaj, požirek ali vdih. Niti približno, na mizi se je brez vsakega opozorila pojavila postržnjača v velikosti pice. Za začetek, da se ogrejete. Krušno specialiteto z zapečenim sirom, česnom in bučnimi semeni smo počasi jedli tri ure, kolikor je trajalo naše kosilo. Prinesli so tudi domači črni in beli kruh, ki naj bi imel podobno funkcijo – pospremiti vse lokalne posebnosti od dödölov in ciganske pečenke do žgancev z ocvirki, ajdove juhe in bograča.
Začeli smo z zelo bogato goričansko desko (osem evrov), na njej so bile hišne mesnine, suha salama, prekmurska šunka s hrenom, kuhana šunka in vratovina. Mesnine so prave, kmečke, količine velike, spremljava pa zanimiva: predvsem mladi sir s čilijem s kmetije Šukar pa skuta z bučnim oljem in mlada čebula. Zraven smo pili enostavno, a pitno domače belo mešano vino za evro na deciliter in le nekaj dražji jabolčni sok podjetja Džaboka & Gruška, ki ga lahko mešajo z grozdjem, ta se je zdel najboljši, meliso ali kutino.
Koprivna in česnova juha
Tudi sicer je pri pijačah podobno kot v mnogih podobnih gostilnah in na turističnih kmetijah. Gostujočih buteljk ni veliko, imajo bolj lastna vina, tudi modro frankinjo in jurko, pa še sosedov traminec za povrhu, z juga države uvažajo cviček in refošk. Po drugi strani pa je res, da ničesar ne skrivajo, na zadnji strani menija so zapisane vse kmetije, s katerimi sodelujejo, kar daje projektu simpatičen občutek sledljivosti.
Juhe, mi smo tokrat jedli koprivno in česnovo, strežejo v velikih pločevinastih posodah, kar pomeni, da jih je vsaj dvakrat več kot v ljubljanski kulinarični meki, a še bolj se zdi, da sta bili izredno natančno začinjeni. Koprivna nekaj lažja, česnova kakopak malo težja, obe še okrepijo s smetano. Kar pa, konec koncev, počnejo od začetka do konca obrokov. Na jasi so porcije krepke. Toda ali ni tako, da se človek med zelene in, če je sreča, sončne gričke pripelje ravno zaradi tega?
Ciganska pečenka in bograč s spremstvom
Na jasi kuhajo enega najboljših bogračev v Sloveniji. Morda tega zaradi znosne cene (osem evrov) ne bi pričakovali, v kulinarično-turistični Ljubljani smo že srečali vsaj pol manjšega za 20 evrov, a gre za nekajkrat preverjeno tezo. Kot rečeno, porcija je velika, morda tudi malce prevelika, omaka je tako bogata z mehkim mesom in kosi krompirja, da je vse skupaj težko mešati, hkrati pa je okus takšen, da bi z njim zmagali na vsaki bogračijadi. A za takšno dokazovanje verjetno nimajo časa.
Mnogi se s tem niti v gostilni niso strinjali, a naše omizje si je za spremljavo k bograču vzelo žgance s smetano, ocvirki in, kot veleva hišni recept, z ocvrto čebulo. Izkazalo se je, da gre za samostojno jed, ki za sedem evrov lahko zadovolji štiri osebe.
Je pa seveda res, da je treba ob ajdovih pokusiti tudi krompirjeve žgance oziroma dödöle. Ti so lahko zabeljeni s smetano in čebulo ali pa pečeni na bučnem olju, kakršne smo si zaželeli ob ciganski pečenki – svinjski ribici v obilici goste česnove omake.
Gibanice, retaši in ajdove palačinke
Da ne bi preveč razburjali publike, imajo sladice v jedilnem listu razdeljene na domače (gibanica, retaši, slivovi knedli, ajdove palačinke s hišno jurkovo marmelado, pirine palačinke), torej prekmurske, in bolj konvencionalne sladice. Jasno, mi smo se lotili lokalnih okusov. Ajdove palačinke so znatno bolj čvrste kot klasične in tudi jurkovo marmelado težje vpijajo, tudi malo manj sladke so bile.
Retaši, po Sloveniji bolj znani kot zavitki, da ne rečemo kar štrudlji, imajo različne nadeve, mi smo se tokrat odločili za jabolka in mak. Klasične, predvsem tuje žganice, ki so na voljo v finalu, smo tokrat preskočili.
Po ovinkastih cestah že do Murske Sobote ni povsem blizu, kaj šele če morate kam dlje.
