No, kako pa vi vidite?
Jaz, priznam, ne prav dobro.
V prvem razredu gimnazije se mi je zazdelo, da profesorji precej nemarno kracajo po tabli. Izkazalo se je, da bom moral nositi očala.
V tistih letih je očitno razsajala neke vrste epidemija. Zanimivo: tudi bodočo ženo sem spoznal bolj tako, tako, dokler si nisem nataknil očal. Zanimivo: tudi njej sem se zdel še kar, dokler ni priznala, da v šoli prav tako nosi naočnike. Potem se je vseeno zadeva razvila v pravo smer.
Ženi gre zadnje čase v očesnem smislu nekoliko na bolje. Čeprav vidi slabše. Zdravnik ji je izmeril, da se ji kratkovidnost manjša. Ker ne razmetava z denarjem, si zadnje čase rada sposodi moja očala, ki sem si jih v potu svojega obraza priboril oziroma kupil pred leti. Berem tako, da snamem naočnike. Vidim, čitam in vse celo razumem. Težave pa imam z zaslonom računalnika. Optik mi je predpisal posebna stekelca. Če jih ne nosim, moram prisloniti nos k ekranu in tipkati nekako na pamet.
Mili soprogi so zdaj, ker z njimi bolje vidi, moji računalniški naočniki kot češnja na torti.
»Možek,« se oglasi vsake toliko časa, »mi posodiš svoja očala?«
Na srečo jih ne potrebuje pogosto. Če gledava film, se igra s telefonom in nekimi frnikulami, angleščino pa itak razume trikrat bolje kot kakšen Trump. Očala potrebuje le takrat, ko želi videti bedarije tudi v živo, ne le kot radijsko igro.
Kako pa slavni televizijci vidijo nas, gledalce? Zdi se, da vedno bolje. Zadnje čase jih je namreč večina nabavila očala. Znana vremenarka, potem še bralka novic in tako dalje. No, Igor Bergant jih je imel tudi že prej, toda le občasno. Enkrat brez steklovine, drugič z očali in tako naprej. Zelo živahen možak.
-
Nekoč sem svojega optika vprašal, kakšno stališče zavzame glede raznih očesnih vragolij, s katerimi lahko potem ljudstvo živi brez naočnikov.
»Poznaš Stevena Spielberga, Billa Gatesa ali druge znamenite osebnosti?« me je vprašal. Pokimal sem.
»Bogati so, da bi lahko kupili vse tovarne laserjev na svetu. Zakaj si raje ne omislijo tovrstne čarovnije, namesto da nosijo očala?«
Za hip sem ostal brez besed. Morda gre pa za imidž, ne le za dober vid? Ali pa ne verjamejo zdravnikom in njihovim komercialnim podvigom?
Razumem.
Sicer je pa že Mali princ ugotovil, da mora, kdor hoče videti, gledati s srcem. Bistvo je namreč očem nevidno. To geslo so si najbolj zapomnili politiki. Pa pustimo srce, to je le ljubka fraza. Ali očala. Z njimi ali brez njih lahko berejo besedilo, ki jim ga prikažejo kamere, na katerih se izpišejo besede, mi pa jih ne vidimo in verjamemo, da govorijo na pamet. Od izuma teleprompterja, kot se temu reče učeno, nam, gledalcem, gledajo v oči, ko nam lažejo, ali pa seveda kdaj morda tudi ne. Ko so ob prvi Janševi vladi v Cankarjevem domu na proslavi dneva samostojnosti in enotnosti prvikrat uporabili najnovejšo napravo z dvema »ogledalcema«, na katerih govornik vidi tekst, občinstvo pa ne, so se po dvorani zaslišali vzdihi ganotja: »Vidiš, kako je pameten naš Janez, ves govor zna na izust!«
Politiku, ki ima takšno publiko, niti govoriti ni treba.
-
Pa dr'gač'?
Jaz sem, če se vrnem na začetek, nekako »spregledal« že v mladosti. Žena si pomaga z mojimi očali. Kaj pa Slovenija nasploh? Upam, da bo prej ali slej, oziroma še pravi čas, tudi ona spregledala. Če ji ob »nagravžni« kampanji pred referendumom ni postalo jasno, kaj jo morda čaka po volitvah, potem ji res ni pomoči.
Premierju želim vsaj še en, upajmo, bolj molčeči mandat. Toda samo pod pogojem, da mu še v tem prvem kdo čim prej prišepne, naj se za božjo voljo znebi sedanjih svetovalcev in svetovalk.
Bistvo je vsem vidno, le njemu ne.
