To je dogodek, ki se je zgodil v prvi četrtini 21. stoletja in prekaša vse druge. V zgodovinskih analih bo bržkone še lep čas pogosto omenjan. Tistega leta, torej 2020, se je svet namreč povsem ustavil. In še pet let po tem čutimo vpliv.
Šestega maja 2023 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) sporočila, da covid-19 ni več razlog za izredne zdravstvene razmere. Toda ta formalni zaključek več kot triletnega boja z virusom, ki je ubil na milijone ljudi in pretresel temelje družbe, ni pomenil vrnitve v čas pred pandemijo. Svet se je znašel v novi realnosti, zaznamovani z globokimi brazgotinami, pa tudi s spoznanji, ki jih še vedno skušamo razumeti.
Vse se je začelo precej tiho, kot »skrivnostna pljučnica neznanega izvora«, o kateri so prvič poročali iz Wuhana na Kitajskem v začetku januarja 2020.
Prvi posnetki
Iz mesta so prihajali prvi posnetki gneč v bolnišnicah in vesti o težavah z zdravljenjem bolnikov. Zdelo se je, da bo bolezen bodisi sama od sebe izzvenela ali pa bo trajalo še lep čas, da se bo razširila po svetu. Nato se je v dobrem mesecu dni svet obrnil na glavo.
Tudi v Sloveniji so takrat, ko je bila bolezen še daleč, sklicali tiskovno konferenco in pojasnili, da je država pripravljena in strategija napisana.
Da, res je bila. Toda kot se je pokazalo, je ves svet pričakoval pandemijo virusa gripe, udaril pa je koronavirus, ki je imel drugačne lastnosti. Ena je bila posebej ključna: bolnik je virus širil, še preden je začel kazati znake okužbe.
Le malokdo si je takrat predstavljal, da bo ta patogen, povezan s tržnico z živalmi, v rekordnem času zajel planet in korenito spremenil vsakdan. Prvi šok je prišel s prizori zaprtja večmilijonskih kitajskih mest 22. januarja – ukrep, ki se je zdel kot iz srednjega veka. V Evropi in Sloveniji smo, kot rečeno, sprva dogajanje spremljali z nejevero, prepričani, da je nevarnost daleč. Toda virus ne pozna meja. Ko je sosednja Italija 9. marca 2020 odredila karanteno za vso državo, je postalo jasno, da se tudi preostanek celine ne bo mogel izogniti podobni usodi.
Sledila so zaprtja javnega življenja, kakršnih sodobni svet ni pomnil. Ulice so se izpraznile, slišati je bilo ptičje petje v sicer hrupnih prestolnicah, stopnje onesnaženosti zraka so dosegle zgodovinsko nizke vrednosti. Ljudje so se preizkušali v peki kruha, šolanju otrok na domu in nazdravljali s prijatelji prek videoklicev ter po spletu gledali posebne vrste koncertov znanih glasbenikov. Ta idila je bila varljiva. Vsakodnevna poročila o številu smrtnih žrtev so sejala tesnobo, bolnišnice pa so se znašle na robu zmogljivosti.
Pokanje po šivih
Ljubljanski UKC je bil natrpan. Ljudje na infekcijski kliniki, ki je bila nekajkrat premajhna za takšne potrebe, je bila napolnjena z ljudmi, ki so bili na robu med življenjem in smrtjo. Mnogi v umetni komi. Zdravil za novo bolezen ni bilo.
Države so se odzvale z obsežnimi gospodarskimi paketi pomoči, da bi preprečile popoln zlom. Načelo »za vsako ceno«, ki so se ga prijeli politiki, je sicer rešilo mnoga podjetja in delovna mesta s shemami čakanja na delo, davčnimi olajšavami in državnimi poroštvi za posojila, toda hkrati je dramatično povečalo javni dolg. Poslovni svet se je moral prilagoditi z bliskovito hitrostjo. Delo na daljavo, dotlej prej izjema kot pravilo, je postalo vsakdan za milijone zaposlenih v storitvenem sektorju. Na drugi strani so bili delavci v »prvih bojnih linijah« – zdravstveni delavci, prodajalci, dostavljalci –, ki so se morali vsak dan soočati z nevarnostjo okužbe, pogosto brez ustrezne zaščitne opreme.
Pandemija je brutalno razkrila odvisnost Evrope od Kitajske pri proizvodnji mask, rokavic in druge opreme. Izčrpani zdravstveni delavci, ki so se že pred pandemijo borili s kroničnimi težavami v sistemu, so postali simbol upora, nagrajevani z večernimi aplavzi z balkonov, toda pogosto opremljeni le z improviziranimi zaščitnimi sredstvi.
Vendar pa je začetni duh solidarnosti sčasoma začel bledeti. Dolgotrajni omejevalni ukrepi – zaporedna zaprtja, omejevanje gibanja med občinami, covidna potrdila – so naleteli na odpor pri delu družbe. Oblikovala so se gibanja proti maskam in kasneje proti cepljenju, ki so združevala različne skupine – od posameznikov, ki so se čutili prikrajšane za svoboščine, do tistih, ki so verjeli v teorije zarote. Te skupine so kot svoje vzornike pogosto povzdigovali ljudi, kot je bil francoski infektolog Didier Raoult, ki je brez trdnih dokazov trdil, da hidroksiklorokin zdravi covid-19, in o tem prepričal celo nekatere svetovne voditelje.
Virus medtem ni miroval in je terjal svoj davek po vsem svetu, pri čemer so se žarišča epidemije selila iz ene regije v drugo. Upanje je prinesel razvoj cepiv, zlasti tistih, ki temeljijo na inovativni tehnologiji mRNK in sta jih razvili podjetji Pfizer-BioNTech in Moderna. Evropski uniji je, kljub notranjim delitvam, uspelo zagotoviti skupno naročilo cepiv in s tem pravičnejšo porazdelitev odmerkov med državami članicami. Decembra 2020 se je v Veliki Britaniji začela največja kampanja cepljenja v zgodovini, kar je obudilo upanje na skorajšnji konec pandemije. Z meseci so novi valovi okužb postajali vse manj smrtonosni, pritisk na bolnišnice pa je končno popustil.
Dan potem
Kaj torej ostaja po tej globalni preizkušnji, ki je po uradnih podatkih zahtevala skoraj sedem milijonov življenj, neuradno pa verjetno še precej več? Tisti, ki so upali na radikalno drugačen »svet potem«, so večinoma razočarani. Letalski promet je danes obsežnejši kot leta 2019, emisije toplogrednih plinov so se vrnile na raven pred pandemijo. Velika vrnitev proizvodnje v domače okolje se ni zgodila v pričakovani meri, čeprav nekatere države dosegajo rast industrijske zaposlenosti. Delo na daljavo, ki se je med pandemijo zdelo kot trajna pridobitev, je v mnogih podjetjih, zlasti v ZDA, izgubilo priljubljenost, čeprav se v Evropi še vedno upira popolnemu umiku.
Javno zdravstvo kljub obljubljenim reformam in finančnim injekcijam v mnogih državah ostaja v težavah. Duševno zdravje prebivalstva, zlasti mladih, pri katerih se je močno povečala poraba psihotropnih zdravil, je utrpelo dolgoročne posledice zaradi večkratnih zaprtij in socialne izolacije. Nezaupanje do cepljenja ostaja skrb vzbujajoče visoko; WHO in Unicef sta julija lani opozorila, da precepljenost otrok še vedno ni dosegla predpandemične ravni.
Eno ključnih vprašanj ostaja, ali smo se iz te pandemije naučili dovolj, da bi bili pripravljeni na novo. Študije kažejo, da so države, ki so zgodaj uvedle stroge ukrepe za omejevanje stikov, rešile več življenj in bolje zaščitile svoje gospodarstvo. Kljub temu pa ostaja brez dokončnega odgovora vprašanje o natančnem izvoru sars-cov-2, pri čemer teorija o pobegu virusa iz laboratorija v Wuhanu še vedno buri duhove.
Svet po covidu-19 je svet, ki se še vedno spopada z njegovo kompleksno dediščino, iščoč ravnotežje med željo po normalnosti in nujnostjo prilagajanja na negotovo prihodnost.
