Več kot tri leta je minilo, odkar je ruska agresija na Ukrajino pretresla temelje evropske varnosti in sprožila vojno, katere posledice čutijo po vsem svetu. Ne bomo pretiravali, če rečemo, da Ukrajina z občudovanja vredno srčnostjo brani suverenost, vendar tudi ne, če dodamo, da je po treh letih krvavenja nujno premisliti o vlogi in nujnosti diplomacije pri iskanju poti do trajnega miru.
Srhljive številke – desettisoči mrtvih, milijoni razseljenih, uničena mesta in infrastruktura – so vsakodnevni opomnik o ceni tega konflikta.
Pravica Ukrajine do samoobrambe je nesporna in mednarodna podpora zaveznic zanjo ostaja ključnega pomena. Vendar se moramo vprašati: ali lahko zgolj orožje prinese pravičen in trajen mir? Zgodovina uči, da se večina vojn konča za pogajalsko mizo. Čakanje na vojaški čudež z ene ali druge strani, medtem ko se trpljenje in nestabilnost nadaljujeta, je vse bolj vprašljivo. In tudi doseg raket tega ne bo spremenil.
In v tem pogledu je bilo nedavno dogajanje v Carigradu, naj je bilo na videz že malce kaotično, korak v pravo smer.
Po treh letih izčrpavajočih spopadov, kjer se frontne črte premikajo počasi in za ceno ogromnih žrtev, je jasno, da vojaška logika ne ponuja rešitve. Svet potrebuje večtirno in ustvarjalno diplomacijo, ki presega zgolj obsodbe in sankcije. Potrebuje resne korake, ne pozivanje k sedenju za mizo samo zato, da nekdo pokaže, kdo je bolj pomemben. Treba bi bilo začeti resno in razumeti, da iskanje diplomatskih rešitev ni znamenje šibkosti, kot nekateri še vedno razmišljajo, temveč odraz zrelosti in odgovornosti do prihodnjih generacij.
To pomeni iskanje realnih možnosti za prekinitev ognja, zaščito civilistov in vzpostavitev okvira za pogajanja, ki bodo naslovila temeljne vzroke konflikta, vključno z varnostnimi pomisleki vseh vpletenih strani. Bržkone je napočil čas za resen in tehten premislek, ki pač zahteva tudi sprejemanje kompromisov.
Kompleksnost situacije je očitna. Globoko nezaupanje med stranema, različne interpretacije in nasprotujoči si strateški interesi predstavljajo ogromne ovire. Toda prav zato je treba diplomatska prizadevanja okrepiti, ne pa opustiti. Mednarodne organizacije, vplivne države in nevtralni akterji morajo prevzeti aktivnejšo vlogo pri odpiranju dialoga, raziskovanju inovativnih mirovnih predlogov in grajenju mostov, četudi se zdijo vse poti porušene.
Več let vojne sili k treznemu premisleku. Nadaljevanje statusa quo obeta samo še več uničenja in trpljenja. Čas je, da mednarodna skupnost z enako mero odločnosti, kot podpira pravico do obrambe, podpre tudi nujnost miru.
