Če niste ravno teoretiki zarot, vam stavek »Zemlja se vrti okoli Sonca« predstavlja neizpodbitno resnico. Nekaj stalnega in nespremenljivega. Čeprav je naš planet neznaten v primerjavi z neskončnostjo vesolja, nas ta majhna konstanta našega kroženja okoli Sonca nekako pomirja.
No, nove simulacije gibanj vesoljskih teles so pokazale, da tudi ta oporna točka našega vesoljskega obstoja ni zagotovljena. Izkaže se, da bi lahko gravitacijske sile mimoidočih zvezd povzročile, da drug planet trči v Zemljo, ali pa bi naš planet vrglo v Sonce. Možno je tudi, da bi nas odneslo daleč stran od njega, v daljave našega osončja, kjer bi vsi prebivalci Zemlje zmrznili.
Kot radi pravijo astrologi, je tudi tokrat kriv Merkur. Astronomi že dolgo vedo, da lahko tirnica tega Soncu najbližjega planeta, ki je dokaj ovalne oblike, postane še bolj eliptična zaradi gravitacijskih nihanj Jupitra. Mimoidoče zvezde to nevarnost še povečujejo, trdita Nathan Kaib, astronom z Inštituta za planetarne znanosti s sedežem v Iowi, in Sean Raymond, astronom z Univerze v Bordeauxu v Franciji, v znanstvenem članku, ki sta ga 7. maja objavila na spletnem arhivu znanstvenih člankov arXiv.org.
Lahko bi nas odneslo celo iz osončja
Skladno s prejšnjimi raziskavami njihove simulacije kažejo, da ko Merkur »podivja«, njegova tirnica postane tako eliptična, da planet običajno trči bodisi v Sonce bodisi v Venero. Posledični kaos včasih povzroči, da Venera ali Mars trčita v Zemljo ali pa da Zemlja sama trči v Sonce. Možno je tudi, da Venera in Mars naš planet izvržeta proti Jupitru, gravitacija tega planeta velikana pa Zemljo v celoti izvrže iz našega osončja.
Najnevarnejše zvezde, pravi Kaib, so tiste, ki se najbolj približajo, na manj kot stokratno razdaljo med Zemljo in Soncem. V naslednjih 5 milijardah let obstaja približno petodstotna verjetnost tako tesnega srečanja. Tvegane so tudi zvezde, ki se gibljejo počasi, z manj kot 10 kilometri na sekundo glede na Sonce, kar podaljšuje njihov gravitacijski vlek na planete.
Verjetnost majhna, a večja, kot so menili doslej
»Nič od tega ni verjetno,« miri Kaib. V naslednjih 5 milijardah let je verjetnost takšne katastrofe le 0,2 odstotka, glede na število zvezd, ki letijo blizu našega osončja. Kljub temu je to veliko večje tveganje, kot so ga odkrile prejšnje študije, ki so zanemarile dolgoročni vpliv mimoidočih zvezd.
»Nekoliko strašljivo je, kako ranljivi smo lahko za planetarni kaos,« pravi Renu Malhotra, planetarna znanstvenica z Univerze v Arizoni v Tucsonu, ki sicer ni sodelovala pri študiji. Meni, da so pretekla srečanja z zvezdami že vplivala na osončje. Zlasti lahko pojasnijo, zakaj imajo velikanski planeti nekoliko eliptične tirnice namesto skoraj krožnih poti, ki bi jih morali podedovati od protoplanetarnega diska, iz katerega so nastali.
