Verjetno ni nikogar na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ki je med letoma 1974 in 1991 gledal televizijo in se ni pobliže spoznal s Stevom Karapandžo in televizijsko kuharsko oddajo Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, ki so jo pripravljali na zagrebški radioteleviziji, predvajali pa po vsej Jugoslaviji. Na začetku oddaje so sicer kuhali tudi drugi kuharji. »Prvo leto je bil koncept drugačen, oddaja je vključevala deset kuharjev iz vse Jugoslavije, med njimi sem bil tudi sam. Takrat se je snemalo s kamero na film in pomembno je bilo varčevanje z materialom, da torej pri snemanju ni bilo potrebnih preveč ponovitev. Potem so po enem letu rekli: 'Mali ima najboljšo dikcijo, urejene in čiste roke, nekako se nam zdi najprimernejši.' In tako se je začelo,« se je svojih začetkov televizijskega ustvarjanja kasneje spominjal kuharski velezvezdnik.
Oddaja je bila na sporedu pred TV Dnevnikom, takrat je bil na sporedu še ob pol osmih zvečer, in večerno risanko, tako da se je v petih minutah, kolikor je trajal kuharski pouk, na kavču zbrala vsa družina. Karapandža je radovedneže učil, kako lahko z malo truda, nekaj znanja, veliko ljubezni do kuhanja in seveda žlico vegete pripravijo jedi, ki so bile dotlej rezervirane za gostilne in restavracije višjega cenovnega razreda. Tisti, ki jim je bilo za kuhanje mar, so si teh pet minut lahko požvižgavali uvodno pesem, ki jo je prepeval Arsen Dedić: »Ali nekih stvari ima, što ne govore se svima, što se samo nekom šapnu, ti ih znaš!«
Prvih deset let je v Vegetini kuhinji, kot je bilo neformalno ime oddaje, saj so bile prve oddaje narejene kot oglasi za Podravko in njeno slavno začimbno mešanico, kuhal v družbi igralca Iva Serdarja, kasneje pa se mu je pridružil Oliver Mlakar, s katerim sta postala televizijski kulturni fenomen. V oddaji so se pogosto znašli še razni znani gostje iz sveta šovbiznisa in športa, med drugimi so se pred studijskimi kamerami s kuhalnico v roki znašli Oliver Dragojević, Tereza Kesovija, Neda Ukraden in celo Ivo Daneu, ki je slavnemu kuharju pomagal pripraviti idrijske žlikrofe.
Nezaželen v svoji državi
Karapandža je letnik 1957, rodil se je v Gornji Trebinji pri Karlovcu, kjer so imeli starši podeželsko gostilno. Kuharsko šolo je dokončal v Opatiji, po obvezni vojaščini, ki jo je odslužil v mornarici, pa se je zaposlil v najelitnejšem zagrebškem in tudi enem najbolj znanih hotelov v celotni Jugoslaviji, hotelu Esplanade, kjer je med lonci in ponvami stal do leta 1975, ko je že postal prepoznaven televizijski obraz. Ko so istega leta v Zagrebu odprli novi nebotičnik hotel Intercontinental, ki je bil prav tako del verige Esplanade, so ga poslali na šolanje v Pariz, kjer je prav tako v tamkajšnjem hotelu Intercontinental ustvarjal kot chef saucier oziroma mojster za omake. Nato se star 24 let vrnil v zagrebško podružnico in tam kot glavni kuhar razvajal goste do leta 1980. Še istega leta je odšel v London in tam eno leto delal v hotelu Savoy, kasneje še na Dunaju in v Budimpešti, vmes pa seveda vneto snemal televizijsko kuharijo. Od leta 1987 do 1991 je bil generalni direktor takratnega hotela Holiday Inn v Zagrebu in pod njegovim vodstvom so tam odprli hotelsko igralnico in novo restavracijo.
Potem so prišla nesrečna leta, ko je Jugoslavija začela razpadati, kar je doživel na lastni koži, saj ga je delavski svet Holiday Inna razrešil s položaja s tem, da mu je izglasoval nezaupnico z bizarno razlago, da je prestrog. Kot je čez leta pripovedoval, mu je veliko delavcev pisalo, da sploh niso vedeli, za kaj so pravzaprav glasovali, glavni razlog pa naj bi se skrival v tem, da sta njegovo ime in priimek zvenela preveč srbsko. Tako je z družino oktobra 1991 zapustil Zagreb, najprej odšel v Italijo, nato pa ga je prijatelj iz Ljubljane povsem po naključju predstavil Reneju Stammbachu iz Mednarodne teniške zveze, ki mu je ponudil službo v svoji restavraciji v Švici. Le mesec dni po prihodu v Švico sta z ženo dobila delovno dovoljenje, kasneje pa še državljanstvo. Prva tri leta je delal v restavraciji Stammbach v Zurzachu v kantonu Aargau, se nato zaposlil v mehiški restavraciji v Aargauu, nato pa sta z ženo v mestecu Ennetbaden odprla lastno restavracijo Sonne, ki se je vpisala tudi v Michelinov kulinarični vodnik.
Ko so se vroče glave v njegovi domovini že umirile, so ga ponovno z vsemi častmi sprejeli medse. Na veliko so začeli izdajati njegove kuharske knjige, recepte so objavljali v dnevnem časopisju, leta 2003 so ga v tedniku Nacional celo uvrstili na deseto mesto med najpomembnejšimi Hrvati. Danes Karapandža živi v Lovranu, kjer uživa v pokoju, a je še vedno aktiven kot svetovalec v kulinariki in član mnogih mednarodnih kuharskih žirij. Toda kultne oddaje se ljudje še spominjajo. Kot je povedal v intervjuju za portal siol.net pred nekaj leti, ga nostalgiki po nekih lepih časih še danes ustavljajo in se želijo fotografirati z njim, da bi spominsko fotografijo poslali svoji mami ali babici.
Špageti za Sinatro in novoletne večerje za Tita
Nad jedmi Steva Karapandže se niso navduševali samo gledalci Malih skrivnosti velikih kuharskih mojstrov, ampak seveda gostje v gostilnah in restavracijah, kjer je razvajal svoje goste, med njimi pa je bilo tudi nekaj najbolj znanih zemljanov. Sploh v londonskem hotelu Savoy in hotelu Esplanade v Zagrebu, kjer se je nekaj novoletnih zabav udeležil celo tovariš Tito. »Da, bil sem kuhar v Esplanadu, kjer je Tito trikrat praznoval novo leto, in vrsto let v Intercontinentalu, kamor je prav tako pogosto prišel na kosilo ali večerjo. Ampak kuhal sem skupaj še s stotimi ljudmi, ki so bili takrat v kuhinji. Tito je imel, mimogrede, svojo kuharsko knjigo, ki jo je jemal s seboj, ko je potoval po svetu. Ko je bil v Zagrebu, so mu chefi iz Esplanada ali Intercontinentala hodili kuhat tudi v Vilo Weis in Palačo Dverce, tisti iz Opatije ali Pulja pa na Brione. Tu ni velikih skrivnosti, vse se je vedelo,« je v enem izmed pogovorov na temo najslavnejšega gosta, ki mu je pripravljal kosila in večerje, pripovedoval Karapandža.
V Londonu pa se je z njegovimi špageti mastil Frank Sinatra. »Moja res velika želja je bila, da bi kuhal v londonskem Savoyu, ki je zame predstavljal kulinarično katedralo, zato sem si, ko sem delal v zagrebškem Intercontinentalu, vzel leto dni neplačanega dopusta. Moja ekipa v Savoyu je ob petkih jedla špagete in nekega petka sem se sam ponudil, da jim jih pripravim. Ker so bili vsem všeč, so me naslednji petek spet pregovorili, naj jih pripravim jaz, in nato spet naslednji petek in še naslednjega in tako naprej. Vedno več zaposlenih v kuhinji je hodilo na špagete, tako da so postali nekakšna hišna specialiteta. Nekega petka se je v hotelu znašel Frank Sinatra in naročil špagete v svojo sobo – tako so moji špageti prišli vse do Sinatre,« je med drugim povedal Karapandža.
