V prostranem vesolju, ki se našim čutom večinoma kaže kot vakuum in praznina, je v resnici prisotna presenetljiva paleta vonjav. Znanstveniki si prizadevajo razvozlati te kozmične arome, saj verjamejo, da lahko vonjave, od tistih, ki so na nam najbližjih nebesnih sosedih, do planetov, oddaljenih več sto svetlobnih let, dajo ključni vpogled v kemično sestavo univerzuma in morda celo namige o obstoju življenja onkraj Zemlje.
Marina Barcenilla, znanstvenica astrobiologije na Univerzi Westminster v Londonu, je nedavno za britanski BBC opisala Jupiter, ta največji planet našega osončja, kot izkušnjo, primerljivo s »smrdljivo bombo«. Planet je namreč zavit v več plasti oblakov, vsaka z edinstveno kemično sestavo.
Najvišja plast je, kot domnevajo, sestavljena iz amoniakovega ledu, vonj katerega primerjajo z mačjim urinom. Globlje v atmosferi bi lahko naleteli na amonijev sulfid, kombinacijo amoniaka in žvepla, ki spominja na vonj gnilih jajc. Še globlje bi naleteli na sledi organskih molekul, ki so blizu bencinu in fosforju, kar bi Jupitru dodalo pridih nafte in česna.
Zažgano meso
Vonj, čeprav pogosto podcenjen, je verjetno naš najstarejši čut. Že pred milijardami let je preprostim enoceličnim organizmom omogočal razlikovanje med hranili in nevarnostmi. Naš lastni voh je le bolj izpopolnjena različica te sposobnosti zaznavanja kemikalij v okolju. Milijoni specializiranih nevronov v naših nosovih, opremljenih s kemoreceptorji, pošiljajo signale v možgane, ki jih ti interpretirajo kot specifične vonjave. Ta čut nam ne pomaga le pri prepoznavanju hrane ali opozarjanju na nevarnosti, temveč sproža tudi spomine in igra ključno vlogo v socialni komunikaciji.
Za astronavte, ujete v dolgih mesecih izolacije v orbiti, lahko vonjave predstavljajo pomembno povezavo z domom. Vendar pa je vesoljska postaja lahko tudi sama po sebi nenavadno okolje za vonjave. V vesolju prostorov pač ni mogoče prezračiti. Astronavti, ki so živeli na ruski vesoljski postaji Mir, so pogosto poročali o vonjavah, ki so bile mešanica zažganega mesa, smodnika ali zažganih električnih napeljav. Tako je bilo zlasti, ko so se vrnili s sprehoda po vesolju.
Podobno je na zdajšnji vesoljski postaji.
Vonjanje na daljavo
Izvor tega skrivnostnega vonja še ni povsem pojasnjen, je še poročal BBC. Ena od teorij je oksidacija. V preostali atmosferi okoli vesoljske postaje je prisoten atomarni kisik – posamezni atomi kisika. Ti se lahko oprimejo astronavtove obleke. Ob vrnitvi v postajo se ti posamezni atomi združijo s kisikom (O2) v kabini in tvorijo ozon (O3), ki ima značilen kovinski vonj, podoben tistemu po nevihti. Druga možnost je, da so astronavti vdihavali policiklične aromatske ogljikovodike (PAH), molekule, ki nastanejo ob smrti zvezd in so prisotne tudi v fosilnih gorivih na Zemlji ter nastanejo pri nepopolnem zgorevanju organskih snovi, kot je na primer zažgana hrana.
Napredek tehnologije omogoča znanstvenikom, da »vohajo« vesolje tudi na daljavo. Leta 2022 je vesoljski teleskop James Webb prvič zaznal ogljikov dioksid v atmosferi eksoplaneta WASP-39 b, plinastega velikana zunaj našega osončja. Prisotnost je zaznal s sledenjem, kako je atmosfera planeta spremenila svetlobo zvezde, ko je planet prečkal pred njo. Z analizo teh subtilnih sprememb v svetlobi lahko identificirajo različne kemikalije v atmosferah tujih svetov.
Kemične analize kažejo, da bi Saturnova največja luna Titan lahko dišala po sladkih mandljih, bencinu in pokvarjenih ribah. Medzvezdni prašni oblaki v naši galaksiji naj bi združevali vonjave neobičajnega sladoleda in amoniaka, medtem ko bi v Sagittariusu B2, ogromnem molekularnem oblaku blizu središča Rimske ceste, lahko zaznali etanol, metanol in celo etil format. Slednjemu pogosto pripisujejo vonj po malinah, lahko pa nas spominja na vonj odstranjevalca laka za nohte ali rum.
Vonj po gnilem zelju
Iskanje kozmičnih kemikalij ne razkriva samo sestave vesolja, temveč lahko pomaga tudi pri iskanju življenja. Na eksoplanetu K2-18b, oddaljenem približno 120 svetlobnih let, so zaznali morebitno sled živih bitij. Teleskop je odkril dimetil sulfid. Na Zemlji je ta posledica bioloških procesov, povezanih s fitoplanktonom in drugimi morskimi organizmi. Če bi se lahko sprehodili po planetu K2-18b, bi morda dišalo po gnilem zelju.
K2-18b je potencialno naseljiv eksoplanet, najbrž prekrit z oceanom. Koncentracije dimetil sulfida, ki so tam morda prisotne, bi lahko bile tudi do 10.000-krat višje kot v Zemljini atmosferi, kar namiguje na ocean, ki morda mrgoli od življenja. Z raziskavami nadaljujejo.
Morda pa za doživetje nekaterih vesoljskih vonjav ni treba potovati daleč. Mnoge od teh arom so nam znane z Zemlje. Mars, denimo, diši kot rja, prah in pridih vlage, kar nas lahko spomni na staro garažo.
Domala vsi, ki so se vrnili iz vesolja, pa lahko povedo, da ni nič primerljivo z vonjem našega lastnega planeta. Njegova narava največkrat diši nadvse čudovito.
