Depresija ni zgolj prehodna otožnost ali pomanjkanje volje, pač pa je, kot smo v tem serialu opozorili že večkrat, kompleksna bolezen, ki korenito posega v biologijo posameznika. Simptomi so tesno prepleteni z oprijemljivimi spremembami v našem telesu, predvsem v možganih – od motenj spanja in nezmožnosti doživljanja užitka do pomanjkanja motivacije in občutkov krivde. Znanstveniki po vsem svetu si prizadevajo razvozlati zapletene mehanizme te bolezni, ki prizadene milijone, da bi odprli pot novim, učinkovitejšim načinom zdravljenja.
Čeprav natančen proces bioloških sprememb, ki privedejo do simptomov depresije, še ni povsem pojasnjen, raziskave kažejo na preplet genske zasnove, življenjskih izkušenj, temperamenta in celo socialne podpore. Ne gre torej za en sam vzrok, temveč za sozvočje dejavnikov.
Več genov
Glede podedovane nagnjenosti k depresiji so ugotovili, da več genov prispeva majhen del tveganja, ki se lahko aktivira pod vplivom različnih okoljskih dejavnikov. Če je bil k depresiji nagnjen kateri od staršev ali brat oziroma sestra, pri tem človeku obstaja dvakrat do trikrat večje tveganje, da bo tudi sam zbolel.
Vendar geni ne določajo vsega. Življenjske izkušnje, zlasti travmatični dogodki v otroštvu, kot sta zloraba ali zanemarjanje, lahko pustijo trajne sledi. Te spremembe lahko povečajo občutljivost na stres in s tem tveganje za razvoj depresije kasneje v življenju. Čeprav so znanstveniki proučevali specifične gene, povezave niso tako enoznačne, kot so sprva upali. Vse bolj kaže, da imajo življenjske izkušnje in življenjski slog pomembnejšo vlogo.
Še eno pomembno vprašanje je, kaj se dogaja v možganih med depresijo. Slike razkrivajo presenetljive spremembe. Ključna območja, kot sta hipokampus, kjer je center za spomin in učenje, in korteks, kjer je miselni del možganov, se lahko dejansko skrčijo. Zmanjša se tako velikost živčnih celic kot število njihovih povezav. Hkrati pa sta hipotalamus, ki uravnava odziv na stres, in amigdala, center za čustva in zaznavanje nevarnosti, čezmerno aktivna.
Možganska megla
Zmanjšana aktivnost v prefrontalnem korteksu, ki pomaga uravnavati čustvene signale, lahko pojasni težave pri odločanju in tako imenovano možgansko meglo, ki jo doživljajo mnogi z depresijo.
Poleg tega je pri depresiji oslabljena nevroplastičnost – sposobnost možganov za ustvarjanje novih povezav, ki je osnova za učenje in prilagajanje. Centri za nagrajevanje se lahko skrčijo in ne reagirajo več na prijetne dražljaje, kar vodi v nezmožnost doživljanja veselja. Spremembe v občutljivosti na hormone, ki uravnavajo apetit, pa povzročijo nihanja v teži.
Motnje spanja so še eden od značilnih znakov depresije. Pomanjkanje kakovostnega spanca poruši telesno uro, ki uravnava dnevni ritem številnih bioloških funkcij, vključno z izločanjem nevrotransmiterjev v možganih. Posledično postanejo ljudje bolj čustveno reaktivni, težje nadzorujejo negativne misli, kar še poglablja depresivno razpoloženje. Ohranjanje rednega urnika spanja in budnosti je zato ključnega pomena.
Sposobnost prilagajanja
Dobra novica pa je, da možgani ohranjajo sposobnost spreminjanja in prilagajanja. Vsa učinkovita zdravljenja depresije, vključno s psihoterapijo, denimo kognitivno-vedenjsko terapijo, spodbujajo rast novih živčnih povezav. Slikovne študije možganov kažejo, da lahko takšna terapija spremeni vzorce aktivnosti, kar vodi k boljšemu nadzoru nad čustvi.
Vendar spodbujanje nevroplastičnosti ni odvisno le od zdravil. Redna aerobna vadba, uravnotežena prehrana in celo občasno postenje lahko spodbujajo nastajanje snovi, ki ščitijo in obnavljajo možganske celice.
Če depresije ne zdravimo, pa lahko postane progresivna bolezen, ki vodi v nadaljnje nevrodegenerativne spremembe in povečuje tveganje za ponovitve. Razumevanje njene kompleksne biologije je zato ključ do pravočasnega ukrepanja in iskanja poti iz teme.
