V mrzlem večeru 28. februarja 1986 je bil na eni najbolj prometnih ulic v Stockholmu ustreljen švedski premier Olof Palme. Vračal se je iz kina, peš, brez varnostnikov, kot je to pogosto počel. Njegov umor pa ni bil samo napad na politika, temveč je bil napad na švedski način življenja kot takega — na ideal odprte in dostopne družbe. Atentat je sprožil največjo policijsko preiskavo v zgodovini države, ki je trajala 34 let, vendar se je končala s kontroverznim zaključkom, ki mnogih ni prepričal. Kdo naj bi torej v resnici ubil Olofa Palmeja? Odgovoor ostaja ena največjih političnih skrivnosti 20. stoletja.
Naj spomnimo, da je bil Olof Palme karizmatična osebnost. Kot vodja socialdemokratske stranke je bil oster kritik Združenih držav Amerike zaradi vojne v Vietnamu, nasprotnik apartheida v Južni Afriki in zagovornik jedrske razorožitve, kar mu je prineslo prijatelje in sovražnike po vsem svetu. Kljub svojemu položaju je vztrajal pri ohranjanju stika z ljudmi: pogosto ga je bilo mogoče videti na ulicah Stockholma brez varovanja, kar je bilo pravzaprav del njegovega prepričanja v odprto demokracijo.
Usodni petkov večer
Tistega usodnega petkovega večera pa sta se Olof Palme in njegova žena Lisbeth nenačrtovano odločila za ogled filma Brata Mozart v kinu Grand v središču Stockholma. Svojim varnostnikom sta dejala, da jih ne potrebujeta. Po filmu, okoli 23.15, sta se odpravila peš proti domu po živahni ulici Sveavägen. Nekaj minut kasneje, ob 23.21, je k paru od zadaj pristopil visok moški v temnem plašču. Brez besed je iz neposredne bližine ustrelil Palmeja v hrbet. Krogla je prebila premierjevo hrbtenico in aorto ter ga na mestu smrtno ranila. Morilec je nato izstrelil še en strel, ki je oplazil hrbet Lisbeth Palme, preden je stekel po stranski ulici Tunnelgatan in izginil v temi.
Atentat je Švedsko pahnil v šok in je povzročil nacionalno travmo.
Policijska preiskava, ki je sledila, je bila polna napak in nereda. Samo prizorišče zločina v prvih ključnih urah ni bilo ustrezno zavarovano, kar je omogočilo, da so mimoidoči uničili morebitne sledi. Balistična preiskava je bila pomanjkljiva — dve krogli, izstreljeni iz revolverja.357 Magnum, so na pločniku našli mimoidoči šele dva dni kasneje. Na tisoče ljudi so zaslišali, vendar so bili opisi morilca protislovni. Morilsko orožje ni bilo nikoli najdeno.
V naslednjih letih je preiskava sledila številnim teorijam in slepim ulicam, ki so se brale kot scenarij za vohunski triler.
Začnimo pri tako imenovani kurdski sledi: ena prvih velikih teorij je bila, da za umorom stoji Kurdska delavska stranka (PKK), ki jo je švedska vlada uvrstila med teroristične organizacije. Preiskava te sledi je bila obsežna, vendar na koncu ni prinesla trdnih dokazov.
Južnoafriška sled: Palme je bil oster kritik rasističnega režima apartheida v Južni Afriki. Leta kasneje so se pojavile trditve, da naj bi umor naročili agenti južnoafriške tajne službe, da bi utišali enega svojih najmočnejših nasprotnikov.
Zarota desničarskih skrajnežev: obstajali so sumi, da za umorom stoji skupina skrajnih desničarjev znotraj švedske policije in vojske, ki so nasprotovali Palmejevi levičarski politiki.
Napačna aretacija?
Desetletja so minevala, primer pa je ostajal nerešen, in je bil prava mala nacionalna sramota. Leta 2020 pa je prišlo do presenetljivega preobrata. Glavni tožilec Krister Petersson je na tiskovni konferenci naznanil, da po 34 letih uradno zaključuje preiskavo. Za morilca je imenoval Stiga Engströma, grafičnega oblikovalca, ki je delal v zavarovalnici Skandia, katere stavba je bila samo nekaj metrov od kraja umora. Engström, v medijih poimenovan kot »mož iz Skandie«, je bil eden od prvih prič na kraju zločina, vendar je skozi leta spreminjal svojo zgodbo in se skušal prikazati kot ključna priča, ki je celo poskušala pomagati Palmeju.
Neprepričljivi zaključek
Po mnenju tožilstva so dokazi kazali, da je Engström ustrezal opisu morilca, da je sovražil Palmejevo politiko, da je bil izurjen v streljanju in je imel dostop do orožja, podobnega morilskemu. Njegovo protislovno in pozornosti željno vedenje po umoru naj bi bil poskus prikrivanja resnične vloge v zadevi. Ker pa je Engström leta 2000 storil samomor, proti njemu ni bilo mogoče vložiti obtožnice, zato je bil primer zaprt.
Ta zaključek je švedsko javnost pustil razdvojeno. Mnogi so menili, da so dokazi proti Engströmu zgolj posredni in nezadostni. Kritiki so poudarili, da še vedno ni bilo neposrednih dokazov – ne orožja, ne priznanja, ne forenzičnih sledi. Občutek je bil, da je tožilstvo po desetletjih neuspeha preprosto izbralo priročnega osumljenca, ki se ne more več braniti, da bi primer končno lahko dalo ad acta.
Umor Olofa Palmeja tako za mnoge ostaja nerešena uganka, kljub uradnemu zaključku. Ampak tiste noči ni umrl zgolj eden največjih evropskih politikov, pač pa tudi znameniti švedski občutek varnosti in nedolžnosti. Kdo je v resnici streljal na ulici Sveavägen? Je bil to osamljeni in zmedeni »mož iz Skandie«? Ali pa je bil del veliko večje zarote, katere resnica morda ne bo nikoli v celoti razkrita?
