Ob koncu druge svetovne vojne, ko so zavezniške sile stiskale obroč okoli razpadajočega Tretjega rajha, se je za tisoče nacističnih uradnikov, pripadnikov SS in vojnih zločincev odprlo novo, temačno poglavje: beg pred roko pravice. Njihova pot v anonimnost in svobodo je vodila prek skrbno organiziranih mrež, znanih kot »podganje poti« (»ratlines«). Te skrivnostne poti sredi povojnega kaosa, hladne vojne in ciničnih političnih interesov, so omogočile nekaterim najzloglasnejšim imenom nacističnega režima in njihovih kolaborantov, da so se izognili sojenju in kazni ter si ustvarili nova življenja, predvsem v Južni Ameriki, pa tudi drugod po svetu.
Podganje poti, kot so jih kasneje poimenovali, niso bile enotna, centralizirana operacija, temveč preplet različnih poti in mrež, ki so jih upravljali posamezniki in organizacije z različnimi motivi. Segale so od severne Evrope, preko Avstrije in Italije, do pristanišč, kot sta Genova in Trst, od koder so ladje odpeljale begunce proti obljubljenim deželam. Raziskave zgodovinarjev, kot sta Gerald Steinacher in Mark Aarons, so razkrile kompleksno delovanje teh mrež, v katere so bili vpleteni tako cerkveni dostojanstveniki, uslužbenci Mednarodnega odbora Rdečega križa, obveščevalne službe kot tudi tihotapci in lokalni simpatizerji.
Pod krinko humanitarne pomoči
Ena najbolj znanih in dokumentiranih poti je vodila skozi Italijo, kjer je imel ključno vlogo avstrijski škof Alois Hudal, rektor Papeškega nemško-avstrijskega kolegija Santa Maria dell'Anima v Rimu. Hudal, ki je odkrito simpatiziral z nacizmom in pangermanizmom, je verjel, da mnogi nacisti niso bili vojni zločinci, temveč le vojaki, ki so se borili proti »brezbožnemu komunizmu«. V svojih spominih je kasneje brez zadržkov priznal, da je mnogim »tako imenovanim vojnim zločincem« pomagal priskrbeti lažne dokumente in pobegniti v »srečnejše dežele«. Njegovo delovanje je potekalo pod krinko humanitarne pomoči beguncem, pri čemer je izkoriščal svoj vpliv v Vatikanu in dostop do identifikacijskih dokumentov, ki jih je izdajala vatikanska begunska komisija.
Druga pomembna figura, zlasti pri begu ustaških zločincev iz Neodvisne države Hrvaške, je bil hrvaški katoliški duhovnik Krunoslav Draganović, ki je deloval iz zavoda San Girolamo degli Illirici v Rimu. Draganovićeva mreža je bila izjemno učinkovita pri pridobivanju dokumentov Rdečega križa in vizumov za države, kot je bila Argentina pod vodstvom Juana Peróna. Perónova vlada je bila namreč odprta za sprejem evropskih priseljencev, med katerimi so bili tudi številni iskani nacisti in njihovi sodelavci, ki so jih videli kot koristne za razvoj države ali pa so z njimi delili ideološka prepričanja.
Dokumenti Rdečega križa
Dokumenti Rdečega križa so pri tem odigrali nehote tragično vlogo. V povojnem kaosu, ko je na milijone ljudi potrebovalo identifikacijo za potovanje in preselitev, je Rdeči križ izdajal potne liste na podlagi izjav prič, pogosto brez temeljitega preverjanja identitete prosilca. To so s pridom izkoriščale mreže za pobeg, ki so svojim »varovancem« priskrbele lažne identitete in priče, ki so potrdile njihove izmišljene zgodbe.
Med najbolj zloglasnimi nacisti, ki so uspešno uporabili podganje poti, so bili Adolf Eichmann, eden glavnih arhitektov holokavsta, Josef Mengele, zloglasni zdravnik iz Auschwitza, znan kot »Angel smrti«, Klaus Barbie, »Klavec iz Lyona«, in Franz Stangl, poveljnik uničevalnih taborišč Treblinka in Sobibor. Eichmann je leta 1950 pod imenom Ricardo Klement pobegnil v Argentino, kjer je živel do leta 1960, ko so ga odkrili in ugrabili agenti izraelskega Mosada ter ga prepeljali na sojenje v Izrael. Mengeleju se je uspelo izogibati roki pravice vse do svoje smrti leta 1979 v Braziliji. Barbie je našel zatočišče v Boliviji, kjer je celo sodeloval z diktatorskimi režimi kot svetovalec za varnost, preden je bil leta 1983 izročen Franciji.
Vpletenost Vatikana
Vpletenost Vatikana v podganje poti ostaja predmet kontroverz in razprav med zgodovinarji. Medtem ko ni neposrednih dokazov, da bi papež Pij XII. osebno ukazal ali sistematično podpiral beg nacistov, je jasno, da so posamezniki znotraj cerkvenih struktur, kot sta Hudal in Draganović, delovali relativno nemoteno. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bila motivacija Vatikana (ali vsaj delov hierarhije) predvsem strah pred širjenjem komunizma, pri čemer so nekatere nacistične figure videli kot potencialne zaveznike v tem boju ali pa so želeli preprečiti, da bi padli v roke Sovjetom. Drugi poudarjajo humanitarno tradicijo Cerkve, ki pa je bila v teh primerih očitno zlorabljena.
Poleg Južne Amerike so nekatere podganje poti vodile tudi v Španijo pod Francovim režimom, na Bližnji vzhod (predvsem v Egipt in Sirijo) in celo v Združene države Amerike ter Kanado, čeprav v manjšem obsegu. Zanimivo je, da so nekatere zahodne obveščevalne službe, kot sta ameriška OSS (predhodnica CIA) in britanska MI6, v določenih primerih same sodelovale pri zaščiti ali rekrutiranju nekdanjih nacistov, ki so imeli znanje ali povezave, koristne v nastajajoči hladni vojni proti Sovjetski zvezi. Operacija Paperclip, v okviru katere so ZDA rekrutirale nemške znanstvenike, med katerimi so bili tudi posamezniki s problematično nacistično preteklostjo, je samo en primer tega kompleksnega in moralno dvoumenega obdobja.
Opomin na neuspeh
Podganje poti so danes opomin na neuspeh mednarodne skupnosti, da bi po drugi svetovni vojni zagotovila popolno pravico za žrtve nacističnih grozodejstev. Razkrivajo tudi cinično realpolitiko zgodnje hladne vojne, kjer so bili nekdanji sovražniki hitro vidni kot potencialni zavezniki. Hkrati pa so spodbudile razvoj mednarodnega kazenskega prava in mehanizmov za pregon vojnih zločinov, da bi se v prihodnosti preprečilo, da bi storilci najhujših zločinov tako zlahka ubežali odgovornosti.
