Aprila 1995 je Nedeljski dnevnik objavil intervju z enim največjih umetnikov 20. stoletja, Zoranom Mušičem (1909–2005). Mojstra je v ateljeju v Parizu obiskala novinarka Darinka Kladnik in že v uvodu zapisala, da gre za enega tistih velikanov 20. stoletja, ki to, kar imajo v sebi, izpovedujejo na svoj enkratni način. »Cenijo ga kritiki in občudujejo ljubitelji umetnosti. Njegove slike vise v vseh svetovno znanih muzejih in na dražbah dosegajo skoraj tako visoke cene kot slike najslavnejših slikarjev svetovne preteklosti,« je zapisala Kladnikova, ki je v Parizu obiskala veliko Mušičevo retrospektivno razstavo v Grand Palaisu. Razstavo, ki jo je odprl nihče drug kot francoski predsednik François Mitterrand. Mušič je bil izredno pomembna osebnost, na vprašanja naše novinarke je odgovarjal zbrano, umirjeno, a hkrati natančno in razumljivo. »Nobene zasluge nimam za to. Marsikaj govorijo o meni, česar ne razumem,« je Zoran Mušič odgovoril na vprašanje, ali je res pomagal organizirati srečanje Milana Kučana in Mitterranda.
Sicer pa je Mušič eden tistih umetnikov, ki so jih obdobja pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej usodno zaznamovala. Na hitro: rodil se je v Bukovici na Primorskem in se s starši zaradi fašističnega nasilja preselil na Štajersko, na mariborskem učiteljišču je jeseni 1928 zaključil srednjo šolo. S slikanjem so ga prvi seznanili njegovi srednješolski učitelji, sprva je svoja dela objavljal v časopisih.
Študiral je od leta 1930 do leta 1934 v Zagrebu, na Akademiji za likovno umetnost pri profesorju Ljubu Babiću. Do leta 1944 je imel okoli 30 razstav. Istega leta so ga nacisti prijeli in odpeljali v taborišče Dachau. Po vojni ni bil všeč niti komunistični oblasti, preselil se je najprej v Gorico, potem v Trstu in končno v Pariz. V Slovenijo se je lahko vrnil šele leta 1956 kot že uveljavljen umetnik. Pokopan je v Benetkah.
