Na enem rednih letnih srečanj so se zbrali člani dveh »jadranskih« klubov lastnikov avtomobilov ferrari in maserati, ki združujeta lastnike iz vseh republik nekdanje Jugoslavije, Ferrari Club Adriatic in Maserati Club Adriatic. A če bi šlo le za eno izmed rednih srečanj, to ne bi bilo nič posebnega; da je bilo tokratno srečanje ravno takšno, je poskrbelo dejstvo, da je šlo za srečanje ob deseti obletnici klubov.
To pomeni, da je bila udeležba tokrat tako rekoč obvezna, da se je zato zbralo nekaj manj kot 40 lastnikov predvsem ferrarijev in tudi nekaj maseratijev ter da je celoten dogodek obsegal kar štiri dneve druženja in vožnje od Ljubljane prek grada Strmol, Bleda, Bohinja, Soriške planine, Cerknega, Idrije, Postojne in Bistre nazaj do Ljubljane. In brez skrbi – kljub temu da je bilo skupno v motorjih omenjenih vozil moči za konkretno petmestno število konjev, udeleženci niso kršili prometnih predpisov. Še najmanj pa z morebitno prekoračitvijo hitrosti, saj se tega, da na druženjih vozijo v koloni in po omejitvah, od prvega dne najstrožje držijo.
Strast in želja po povezovanju
Kljub temu da je šlo, kot omenjeno, za deseto obletnico, saj so prva druženja organizirali leta 2015, se je zgodba klubov znamk Ferrari in Maserati v Sloveniji konkretneje začela oblikovati že leto prej. Takrat so namreč ustanovitelji pridobili uradno licenco oziroma dovoljenje obeh znamk, njune korenine pa segajo še nekoliko dlje v preteklost in so neločljivo povezane s človekom, ki je še danes vodja obeh klubov. To je Dejan Arsić, ki je bil pred nastankom obeh klubov pri Autocommerceu, takrat uradnem zastopniku obeh znamk, zaposlen na oddelku poprodaje vozil znamk Ferrari in Maserati. To mu je omogočilo tesen stik z lastniki in kupci teh prestižnih avtomobilov, s katerimi so se tudi precej povezali.
»Vzdušje v salonu je bilo sproščeno in pristno. Stranke so prihajale ne le po avtomobile, temveč tudi na kavo, testne vožnje ali zgolj na pogovor. A čeprav smo bili kot skupnost prijazni in odprti, lastniki med seboj niso bili povezani, zato so se kmalu pojavile prve pobude za organizirano druženje, za skupne dogodke, srečanja, izmenjavo izkušenj … Ker sem poznal večino lastnikov in bil v stiku z obema znamkama, so me mnogi spodbudili, da prevzamem vlogo povezovalca. Najprej sem preveril, ali je moje sodelovanje skladno z mojim delovnim mestom in etiko – odgovor je bil pritrdilen, a le pod pogojem, da gre za prostovoljno, nepridobitno delo. Tako sta bila Maserati in Ferrari klub ustanovljena v istem letu, a kot ločena pravna subjekta, kljub temu pa pogosto sodelujeta pri organizaciji dogodkov, saj nas povezujeta skupna vizija in ljubezen do avtomobilov. S ponosom lahko rečem, da smo s Ferrarijevim klubom postali 32. uradni klub na svetu, z Maseratijevim klubom pa 28. To je velik dosežek za majhen trg, še posebej, če upoštevamo, da mnoge države z bogatejšo avtomobilsko tradicijo tega priznanja niso dosegle,« se je spomnil Dejan Arsić in dodal, da je vse njegovo delo v obeh klubih predvsem izraz strasti in želje po povezovanju ljudi, ki jih druži ljubezen do vrhunskih avtomobilov, pri čemer vizija klubov presega zgolj te, saj želijo ustvariti prostor za spoštovanje, navdih in prijateljstvo. »Posebnost klubov je tudi odprtost do celotne regije nekdanje Jugoslavije, kar je edinstveno na globalni ravni. V kodeks smo zapisali, da se ne ukvarjamo z nacionalnimi, verskimi ali političnimi vprašanji, temveč gradimo okolje, v katerem štejeta le skupna strast in medsebojno spoštovanje,« je razložil Arsić.
Razbijanje stereotipov
Tako kot ljudje večkrat stereotipiziramo na podlagi vsega omenjenega, morda še pogosteje popredalčkamo tiste, ki si lastijo katerega izmed tako prestižnih avtomobilov; češ da si tak avto lahko privoščijo le tisti, ki so do denarja prišli na sumljiv način. Zato je eno izmed poslanstev klubov tudi, da razbijata tovrstne stereotipe – da namreč lastništvo takšnih avtomobilov ne pomeni nepoštenih praks. »Večina članov je uspešnih podjetnikov, vodij in ustvarjalcev, ki so si svoje avtomobile prislužili z dolgoletnim trdim delom in predanostjo,« je poudaril Arsić in dodal, da je lastništvo ferrarija ali maseratija tudi prvi pogoj za vstop v enega izmed klubov; sam ima denimo maseratija coupeja letnik 2007, s katerim rad uživa v prostem času, saj mu avto pomeni pobeg od vsakdanjika, potovanje in čas, ki ga preživi sam ali z ženo. Sledi pa seveda spoštovanje klubskih pravil – v preteklosti se je že zgodilo, da so člana tudi izključili. Letna članarina sicer stane 300 evrov, kar prinaša ugodnosti, kot so uradna članska izkaznica, dostop do ekskluzivnih dogodkov, VIP-ogledi tovarn Ferrari in Maserati ter popusti v uradnih trgovinah in zabaviščnih parkih znamk Ferrari in Maserati, kot sta Ferrari World v Abu Dabiju in Ferrari Land v Barceloni.
Jasno, ne bomo se slepili, članstvo v takšnem klubu je tudi precej ekskluzivno, saj je pogoj za lastništvo katerega izmed italijanskih lepotcev precej debela denarnica. A kot poudarja Arsić, ne tako debela, kot je splošno mnenje in kot je nemara res veljalo še pred leti. Kot pravi, so namreč nekateri primerki rabljenih ferrarijev tudi cenovno dosegljivi bolj, kot si marsikdo misli. »Glede tega se je situacija kar precej spremenila. Danes so starejši modeli, kot sta 360 modena in F430, dostopni za od okrog 60.000 do 70.000 evrov. To je primerljivo s cenami nekaterih bolje opremljenih danes povsem običajnih avtomobilov, kot sta denimo tesla in BMW serije 3.« Pa še glede nečesa se je vse skupaj spremenilo – če je nekoč veljalo, da so lastniki ferrarijev, če spet malce stereotipiziramo, starejši moški, ki so si tak avto privoščili kot dokaz svojega uspeha, proti koncu uspešne kariere, so danes tipični kupci bistveno mlajši, prihajajo iz tehnoloških in finančnih panog, lastništvo takega avtomobila pa je del življenjskega sloga in statusa.
Če potegnemo črto: deset let delovanja klubov Ferrari in Maserati je več kot le obletnica. Je zgodba o skupnosti, prijateljstvu in ljubezni do izjemnih avtomobilov ter do načina življenja, ki presega vozila. To zgodbo bodo v obeh klubih pisali še naprej.
