V svetu, obsedenem z rekordi – najvišja gora, najhitrejši človek, najdaljša reka – se tudi v slovarjih in jezikoslovnih razpravah bije nenehna, čeprav manj očitna, bitka za prestiž — za najdaljšo besedo. Zmagovalka v slovenskem jeziku, vsaj po mnenju avtoritete, ki jo predstavlja Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), je beseda s 26 črkami, ki se kotali z jezika z učenim prizvokom: dialéktičnomaterialístičen.
Ta pridevnik, ki se nanaša na filozofsko smer dialektičnega materializma, morda danes ne živi v vsakdanjem pogovoru, toda njegov obstoj v slovarju mu podeljuje uradni naziv prvaka. Vendar pa krona te besede ni tako nesporna, kot se zdi na prvi pogled. V tekmi za jezikovnega velikana se namreč srečujejo uradna pravila, literarna domišljija in celo geografska imena, ki preizkušajo meje našega jezika in, navsezadnje, potrpežljivosti.
Tik za petami – pri iskanju, mimogrede, smo si pomagali z wikipedio – uradni zmagovalki sledijo drugi »mogočni« izrazi, kot so buržoaznonacionalističen, starocerkvenoslovanščina in nekoliko arhaično vsezaverodomcesarjevstvo. Vsaka od teh besed nosi v sebi del zgodovine, politike in kulture, kar dokazuje, da dolžina besede pogosto odraža kompleksnost ideje, ki jo opisuje.
»Neukročene« besedne zveze
A kaj, ko jezik ni zgolj tisto, kar je zapisano v slovarjih. Jezik živi, se razvija in včasih podivja. Podatkovna zbirka FIDA razkriva še daljše, bolj »neukročene« besedne zveze, ki so bile uporabljene v specifičnih kontekstih in delujejo kot ena sama beseda. Predstavljajte si stavek, menda iz neke sodobne slovenske knjige: »... ki sem jo z naredižeenkrattaprekletisplav dokončno odslovil...« Ta 29-črkovna tvorba, čeprav ni uradno priznana, kaže na neverjetno zmožnost slovenščine za aglutinacijo oziroma lepljenje besed v nove, pomensko nabite enote.
Podobno velja za strokovno in filozofsko področje, kjer se rojevajo besede, kot je družbenokonstrukcionističnega, ki pričajo o tem, da akademski diskurz rad posega po dolgih in zapletenih izrazih za opisovanje novih konceptov. In seveda, ne smemo pozabiti na moč matematike v jeziku: z zlaganjem števnikov lahko ustvarimo praktično neskončno dolge besede, na primer za opis obletnice: tisočdevetstodevetinsedemdesetletnica.
Ko slovenščina tekmuje s svetom
Čeprav so slovenski primeri impresivni, zbledijo v primerjavi z mednarodno konkurenco. Guinnessova knjiga rekordov za najdaljšo angleško besedo priznava pneumonoultramicroscopicsilicovolcanoconiosis. Ta 45-črkovna pošast opisuje pljučno bolezen, ki jo povzroča vdihavanje zelo finega kremenčevega prahu, pogosto vulkanskega izvora. Zanimivo je, da lahko to besedo skoraj dobesedno prevedemo v slovenščino in dobimo našo, neuradno, a mogočno 43-črkovno besedo: pnevmonultramikroskopiksilikovulkanokonioza.
Prava poslastica za ljubitelje jezikovnih skrajnosti pa so geografska imena. Polno ime tajske prestolnice Bangkok je tako dolgo, da ga domačini seveda ne uporabljajo: Krungthep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayuthaya Mahadilok Phop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathattiya Witsanukam Prasit.
Na Novi Zelandiji pa se ponašajo s hribom, čigar ime Maori redno uporabljajo: Taumatawhakatangihangakoauauotamateaturipukakapikimaungahoronukupokaiwhenuakitanatahu.
Najslavnejši primer pa ostaja valižanska vas z imenom Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogoch, ki je svojo dolžino spretno izkoristila za turistično promocijo.
Od soglasnikov do šal
Tudi literatura ne zaostaja. Irski pisatelj James Joyce je v svojem eksperimentalnem romanu Fineganovo prebujenje skoval besede, dolge sto in več črk. Aristofan, starogrški komediograf, pa je že v 4. stoletju pred našim štetjem v eni izmed svojih iger opisal izmišljeno jed z besedo, sestavljeno iz 171 črk.
Slovenščina pa skriva tudi druge, manj očitne rekorde. Najdaljša beseda brez samoglasnikov je šestčrkovni vzbrst, kar je prava jezikovna telovadba za govorca. In kot vsak jezik, ki se zaveda svoje vrednosti, ima tudi smisel za humor. Po vzoru na angleško šalo, kjer je najdaljša beseda smiles (ker je med prvim in zadnjim »s« cela milja – a mile), bi bila v slovenščini lahko najdaljša beseda milijarda (ker je dolga »slab meter«).
Na koncu je iskanje najdaljše besede več kot samo preštevanje črk, kajne. Je potovanje skozi zgodovino, kulturo, znanost in umetnost. Je dokaz, da je jezik živ organizem, ki se nenehno širi, prilagaja in včasih preprosto – igra.
