Profesorica slovenščine in pisateljica Mateja Gomboc, avtorica knjižne uspešnice Gorica, se je sredi minulega tedna v središče Ljubljane pripeljala s kolesom. Kolo je njena tretja identiteta. Prva je slovenščina, druga knjige. Po skoraj 40 letih poučevanja slovenščine bi lahko bila naveličana »prfoksa«, po uspehih, ki jih žanje s svojimi knjižnimi deli, pa prevzetna delilka avtogramov. Nič od tega ni. Ne mara moraliziranja in tabujev, sama pri sebi se nasmehne, ko dijaki kaj pametnega ušpičijo, ne verjame več v učilnice, kjer sošolci drug drugemu gledajo v hrbet, še vedno pa verjame v mlade.
Tistega dopoldneva so njeni dijaki pisali maturo iz slovenščine in bili nasploh ujeti v misli na konec šolskega leta, stres, zadnje bitke za ocene, točke, izjemne dosežke … Prikima, da vsako leto znova skupaj z maturanti podoživlja njihove stiske. »Matura je zanje izziv in stres, ne glede na to, ali so nanjo pripravljeni ali ne. Res pa je, da učim dijake, ki so povečini pripravljeni,« s kančkom ponosa v očeh da vedeti, da po vseh letih poučevanja ni izgubila zaupanja v mlade, niti ni obupala nad slovenščino in ljubeznijo do nje. Slovenščino ima rada, odkar ve zase. Nekaj zaslug za to prijazno odstopa svojima učiteljicama slovenščine v osnovni in srednji šoli, nekaj tudi primorskim krajem, kjer je odrasla. Nesamoumevnost jezika je občutila v času, ko je kot najstnica živela pri sestri v Sovodnjah v Italiji – med zamejskimi Slovenci, ki so po krivici ostali brez domovine in jezika in zato po njem koprneli še toliko bolj. Mimogrede, koprnenje je danes ena njenih najljubših slovenskih besed, poleg nje še slutnja in sočutje.
Od ljubezni do jezika in nenehnega poigravanja z njim je do pisateljice in profesorice slovenščine le še pol koraka, se pošali, ko pove, da druge poti v njenem življenju ni bilo. »Ta Mateja, ki sedi tu pred vami, je tudi Mateja iz mojega romana Gorica. Tista Mateja, ki od nekdaj ve, kaj želi postati, a jo mama pošlje na ekonomsko šolo, češ da od gimnazije ne bo kruha. Na koncu se ta Mateja skrivaj vpiše na filozofsko fakulteto in mami za to pove šele, ko ima že opravljen sprejemni izpit, najeto študentsko sobo in zagotovljeno štipendijo. To je moja zgodba,« se vrne v svojo uporniško mladost. V bran mami pove, da je bil njen strah upravičen; tisto leto, ko se je vpisovala v srednjo šolo, ji je umrl oče. Mama se je bala, da svoji hčeri ne bo zmogla omogočiti dolgega šolanja. A kasneje je bila nanjo, na njeno uporništvo in pogum, izjemno ponosna. Se danes mladi še upirajo? »Seveda se, neverjetne zgodbe o uporništvu slišim, najraje tiste, ko se mladi upirajo za pravo stvar. Ko mlad človek prestopi mejo apatije, v katero ga potiska megla z vseh mogočih zaslonov, še vedno v sebi najde nagajivost, tako nujno potrebno za ta leta,« prikima.
Šola se je »izpridila«
Ne verjame v slabo šolo, verjame pa v slabe učitelje. »Če učitelj žari svojo ljubezen do predmeta, ki ga poučuje, se bo to spontano dotaknilo tudi učencev. Anton Martin Slomšek je rekel: 'Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.' Sama v to verjamem. Rada imam jezik in književnost in to dajem dijakom vedeti in čutiti. Tudi to, da s kakšnim romanom nisem zadovoljna,« se posmeje. Opaža, da se je šola »izpridila« v boj za točke in briljantnost. »Ne zdi se mi prav, da samo z izjemnimi točkami na maturi nekam prideš, da štejejo samo prva mesta na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Točkovanja so v šoli, športu, glasbi, torej nečem, kar bi moralo biti v svojem bistvu lepo, postala sovražnik znanju. Mladi se učijo za točke, ne za znanje. Mrzlično iskanje točk seveda povzroča stres in zato imamo tudi dijake, ki tega ne zmorejo. To je obdobje, ko se morajo zaljubljati, družiti s prijatelji, ure in ure pogovarjati, občudovati ta svet, se dotikati in poljubljati, oni pa morajo dobivati točke. Hkrati pa še zapravljati čas za zasloni, kjer dobivajo informacije, da niso dovolj lepi, uspešni, priljubljeni … V vsem tem življenje beži mimo njih.«
Mateja Gomboc že leta piše otroške zgodbe za Ciciban, Cicido in Mavrico. Izdala je kopico srednješolskih učbenikov za slovenščino, napisala več mladinskih romanov, posveča se tudi pisanju za odrasle. S strahom, da jo bo pri tem vsak čas nadomestila umetna inteligenca, je hitro opravila. Prikima, da je umetna inteligenca namesto dijakov že napisala kakšno domače branje, tudi spis. Z njeno pomočjo so poskušali celo skupaj napisati esej o Antigoni. »Zelo veliko lepih besed, povedanega pa nič,« razkrije rezultat. »Seveda je umetna inteligenca orodje naše prihodnosti, zavedam se tega, a naj bo to zadnje orodje v doseganju znanja. Kar pa se tiče umetniškega ustvarjanja, bomo prozo in poezijo še naprej pisali ljudje z različnimi čustvi, izkušnjami, izvirnostjo, slogom in domišljijo,« poudari.
Obžaluje, da s seboj ni prinesla beležke, kamor si ideje, misli in osnutke zgodb ne le zapisuje, ampak celo riše. Denimo stanovanja, da ve, skozi katero okno zjutraj pronica svetloba, kje vleče prepih in kam lahko skoči maček … In tako se nekje med pogovorom o nastajanju romanov in skicami zanje spustimo čez Rebernice proti Novi Gorici, ki je zaznamovala njeno mladost, prvo službo, začetek materinstva in na koncu kot ena od glavnih oseb pristala v njenem romanu Gorica. Romanu o zapleteni zgodovini in predzgodovini mladega mesta, ki je že prvi mesec doživel ponatis, bil nominiran za knjigo leta in Cankarjevo nagrado ter postal obvezni element novogoriških in goriških družinskih knjižnih polic. Uspeh, ki se ga ni nadejala.
Goricjani in Goričani
Nekateri ga vidijo kot roman o jeziku, drugi kot roman o ženskah, tretji kot zgodovinski ali celo ljubezenski roman. Pripoveduje o ulici (današnji Erjavčevi), ki je zamenjala več imen kot plasti asfalta. O meji, ki je razdelila domove in družine, ki je ločevala med Goricjani in Goričani. Prvi živijo v stari, drugi v novi Gorici. Pripoveduje tudi o travnikih, ki so čez noč postajali mesto, o ljubezni med Doro iz Nove Gorice in Frankom iz Podgore. Meja je v romanu njuno ljubezen presekala dokončno. Pisateljica prikima, da ji to kakšen bralec celo zameri, a vendarle ta dokončnost v sebi nosi tudi simbolen pomen. »Ni bila vsaka zgodba ob tej meji srečna. Meja ni šla samo čez hleve in pokopališča, šla je tudi čez srca,« odvrne.
Glavne vloge v romanu je po naključju namenila ženskam. Po dveh resničnih ženskah – ena je bila Furlanka in druga Goričanka – ki sta jo zelo zaznamovali, je upodobila glavna ženska lika. Nato so prihajale in odhajale še druge, tudi Gorica in Nova Gorica sta ženski. »Lažje sem pisala o Gorici z ženskimi protagonistkami. One čutijo, vidijo, vejo, bojijo se, trepetajo, pojejo, molijo, si pomagajo. Ob njih so seveda moški, a oni morajo delati. So bodisi v partizanih bodisi obnavljajo porušeno ali delajo na polju. Predvsem pa molčijo,« utemeljuje izbor. In ne nepomembno: če se danes sprehodite po novogoriški aleji slavnih, boste na njej srečali eno samo žensko, pesnico Ljubko Šorli. Zato je na koncu roman mogoče brati tudi v luči izpostavljanja umaknjenih in pozabljenih žensk, ki so ravno tako gradile Novo Gorico.
Politično gledano smo polni meja
»Če je nekoč ločevala fizična meja,« jo vprašamo, »kaj ljudi ločuje danes?« Odgovori nam s svežo izkušnjo nedavnega gostovanja v Banjaluki. »Banjaluka je srbska krajina sredi Bosne in Hercegovine, blizu Hrvaške. Domov sem se vrnila pretresena, bojim se, da bo tam še kaj zavrelo. Politično gledano smo polni meja in borbe za meje. Meje še naprej delijo, prav tako predsodki, fobije, na eni strani občutek večvrednosti in na drugi manjvrednosti. Premalo je ljubezni, sprejemanja, strpnosti in preveč obdelovanja samo svojih vrtov. Če smo začeli pogovor z žarom, ki ga mora širiti učitelj v razredu, še zaključimo z njim. Vsak sam naj s svojim žarom poskrbi, da ne bo več meja, fobij in sovraštva,« sklene in se s kolesom odpelje večeru naproti.
