Po letih zastojev, diplomatskih napetosti in kompleksnega pravnega postopka je arbitražno sodišče 29. junija 2017 v Haagu izdalo dolgo pričakovano končno razsodbo o kopenski in morski meji med Slovenijo in Hrvaško. Odločitev, ki naj bi končala enega najbolj trdovratnih ozemeljskih sporov, nastalih po razpadu Jugoslavije, je Sloveniji dodelila večji del Piranskega zaliva in ključen »stik« z odprtim morjem, vendar je Hrvaška razsodbo zavrnila. Medtem ko je Ljubljana razsodbo pozdravila kot zgodovinsko in zavezujočo, jo je Zagreb nemudoma zavrnil kot pravno nično zaradi predhodnega škandala s prisluhi, ki je po mnenju Hrvaške nepopravljivo kompromitiral celoten proces.
Odločitev sodišča, ki mu je predsedoval francoski pravnik Gilbert Guillaume, je bila pravzaprav vrhunec dolgega procesa, dogovorjenega leta 2009 pod pokroviteljstvom Evropske unije. Arbitražni sporazum, ki sta ga v Stockholmu podpisala takratna premierja Borut Pahor in Jadranka Kosor, je bil ključnega pomena za odpravo slovenske blokade hrvaških pristopnih pogajanj z EU. Njegov cilj je bil dokončna rešitev mejnega vprašanja, ki je bremenilo odnose med sosedama vse od osamosvojitve leta 1991.
Tribunal je imel nalogo določiti potek meje na kopnem in morju, opredeliti stik Slovenije z odprtim morjem ter določiti režim za uporabo relevantnih morskih območij, pri čemer naj bi upošteval mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego pravičnega in trajnega rezultata.
Zarisana nova linija
Najbolj pereče vprašanje je bilo razmejitev v Piranskem zalivu in zagotovitev slovenskega dostopa do mednarodnih voda. Sodišče je odločilo, da meja v zalivu ne sledi sredinski črti, kot je zagovarjala Hrvaška, temveč je zarisalo specifično linijo, ki Sloveniji dodeljuje približno tri četrtine zaliva. Ta odločitev temelji na načelu uti possidetis (upoštevanje nekdanjih republiških meja na dan osamosvojitve, 25. junija 1991), vendar z modifikacijami, ki upoštevajo posebne okoliščine zaliva, ki ga je sodišče v večjem delu obravnavalo kot zgodovinski zaliv z notranjimi vodami.
Ključnega pomena za Slovenijo je bila določitev stika (po angleško »junction«) z odprtim morjem. Sodišče je vzpostavilo posebno območje – koridor, širok približno 2,5 navtične milje – ki poteka skozi hrvaške teritorialne vode in povezuje slovensko teritorialno morje z območjem onkraj teritorialnih morij Hrvaške in Italije. Znotraj tega območja stika ima Slovenija zagotovljeno svobodo plovbe in preleta za vse ladje in letala, civilne in vojaške, pod enakimi pogoji kot na odprtem morju. Sodišče je poudarilo, da to območje ostaja del hrvaškega teritorialnega morja, vendar s posebnim režimom pravic v korist Slovenije, ki ji zagotavlja neoviran fizični dostop. Meja teritorialnega morja med državama zunaj zaliva je bila določena kot modificirana sredinska črta.
Glede meje na kopnem je sodišče večinoma sledilo mejam katastrskih občin na dan 25. junija 1991, kot to veleva omenjeno načelo uti possidetis. Na vrhu Trdinovega vrha (Svete Gere) so vojaški objekti pripadli Hrvaški, čeprav meja poteka čez sam vrh. Na območju ob reki Dragonji meja v določenih delih sledi rečnemu toku, v drugih pa katastrskim mejam, kar je vplivalo na prebivalce zaselkov južno od današnjega kanala reke Dragonje, kot je Brezovica pri Metliki, kjer so nekatere hiše ostale na hrvaški strani. Podobno je sodišče odločalo ob reki Muri, kjer je meja prav tako sledila katastrskim mejam iz leta 1991. Te odločitve so za nekatere prebivalce ob meji pomenile, da so se njihove nepremičnine ali deli znašli na ozemlju druge države, kar je zahtevalo posebne zakonske ukrepe za ureditev njihovega statusa in pravic.
Pot do današnje razsodbe ni bila gladka. Julija 2015 je postopek pretresel škandal, ko so bili v hrvaških in srbskih medijih objavljeni prisluhi telefonskih pogovorov med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in Simono Drenik z ministrstva za zunanje zadeve. V pogovorih sta razpravljala o podrobnostih postopka, zaupnih deliberacijah sodišča in strategiji vplivanja na druge arbitre.
Nepopravljiva kršitev?
Afera je sprožila takojšen odziv. Hrvaška je afero označila za nepopravljivo kršitev arbitražnega sporazuma, ki je kompromitirala integriteto in neodvisnost postopka. Hrvaški sabor je sprejel odločitev o enostranskem odstopu Hrvaške od arbitražnega sporazuma, hrvaški arbiter Budislav Vukas pa je prav tako odstopil.
Slovenija je imenovala novega arbitra (Ronny Abraham, takratni predsednik meddržavnega sodišča v Haagu, ki pa je kasneje prav tako odstopil in bil nadomeščen), sodišče pa se je po prekinitvi in preučitvi okoliščin odločilo, da nadaljuje delo. Tribunal, ki mu je po odstopu Abrahama predsedoval Guillaume, je presodil, da čeprav je Slovenija s komunikacijo med arbitrom in agentko res kršila določila sporazuma, ta kršitev ni bila takšne narave, da bi Hrvaški upravičevala enostranski izstop ali da bi onemogočila nadaljevanje postopka in izdajo končne razsodbe. To stališče sodišča je postalo ključna točka spora med državama.
Reakcija Slovenije na razsodbo je bila pričakovano pozitivna. Premier Miro Cerar jo je označil za »zgodovinski dan za Slovenijo« in poudaril, da je razsodba dokončna, mednarodnopravno zavezujoča za obe državi ter da jo je treba spoštovati in implementirati. »Razsodba je zmaga prava nad politiko moči,« je dejal Cerar in napovedal, da bo Slovenija začela postopke za njeno uveljavitev. Podobno stališče je zavzel tedanji zunanji minister Karl Erjavec, ki je poudaril pomen vladavine prava in ohranitve statusa Slovenije kot pomorske države. Slovenska vlada je kasneje sprejela več zakonov za ureditev pravnih in življenjskih vprašanj prebivalcev na obmejnih območjih ter za uskladitev evidenc z novo mejo.
Nasprotno pa je Hrvaška razsodbo nemudoma in v celoti zavrnila. Hrvaški premier Andrej Plenković je ponovil stališče, da je Hrvaška zaradi »kontaminacije« postopka leta 2015 iz arbitraže izstopila in da je zato razsodba zanjo pravno irelevantna. »Za Hrvaško ta razsodba ne obstaja in ni zavezujoča,« je dejal Plenković in pozval Slovenijo k vrnitvi za pogajalsko mizo za iskanje dvostranske rešitve mejnega vprašanja. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar - Kitarović je prav tako poudarila, da arbitražni proces zanje ne obstaja več. Hrvaška stran vztraja, da je prisluškovalna afera nepopravljivo spodkopala zaupanje in integriteto celotnega mehanizma.
Mednarodna skupnost, zlasti Evropska unija, se je medtem znašla v nehvaležnem položaju med dvema članicama. Evropska komisija je sprva obe strani pozivala k zadržanosti in dialogu. Kasneje pa je, zlasti pod vodstvom predsednika Jean-Clauda Junckerja in prvega podpredsednika Fransa Timmermansa, postopoma zavzela jasnejše stališče, da je arbitražna razsodba veljavna in jo je treba spoštovati ter implementirati, poudarjajoč pomen vladavine prava v EU. Nemčija je bila med državami, ki so močneje podprle implementacijo razsodbe, medtem ko so bile nekatere druge države bolj zadržane ali pa so, kot ZDA, pozivale predvsem k dvostranski rešitvi spora brez eksplicitne podpore sami razsodbi.
Dejstvo, da je bila arbitraža tesno povezana s hrvaškim vstopom v EU, je Unijo postavljalo v vlogo ne le opazovalke, ampak tudi neke vrste poroka spoštovanja dogovorjenega procesa. Neimplementacija razsodbe je tako postala tudi preizkus kredibilnosti EU pri reševanju sporov med članicami in uveljavljanju mednarodnega prava znotraj svojih meja.
Enostranski koraki
Arbitražno sodišče je določilo šestmesečni rok za pripravo implementacije razsodbe, ki se je iztekel 29. decembra 2017. Zaradi hrvaškega zavračanja do skupne implementacije ni prišlo. Slovenija je začela enostranske korake pri implementaciji na območjih, kjer je to mogoče (evidentiranje meje, prilagajanje zakonodaje), na morju pa je vztrajala pri izvajanju jurisdikcije do meje, določene z razsodbo. To je vodilo v številne incidente v Piranskem zalivu, kjer je slovenska policija opozarjala ali kaznovala hrvaške ribiče, ki so prečkali arbitražno določeno mejo, hrvaška policija pa je pogosto spremljala svoje ribiče, kar je povzročalo napete situacije.
Slovenija je poskušala doseči implementacijo tudi s pravnimi sredstvi na ravni EU. Leta 2018 je vložila tožbo proti Hrvaški na sodišču EU v Luksemburgu na podlagi 259. člena pogodbe o delovanju EU, češ da Hrvaška z nespoštovanjem arbitražne razsodbe krši evropsko pravo (na področju ribištva, schengenskih pravil in podobnega). Sodišče EU se je leta 2020 razglasilo za nepristojno za odločanje o sami meji (ki je vprašanje mednarodnega prava), ni pa izključilo možnosti, da nespoštovanje mednarodne zaveze s strani države članice lahko pomeni kršitev prava EU.
Čeprav je arbitražno sodišče leta 2017 podalo pravno dokončno odločitev, mejni spor med Slovenijo in Hrvaško v praksi ostaja nerešen. Hrvaška vztraja pri svojem stališču o neveljavnosti razsodbe, medtem ko Slovenija vztraja pri njeni pravni veljavnosti in zavezujočnosti. Razsodba je tako postala simbol pravnega zastoja, kjer mednarodnopravna odločitev trči ob politično voljo ene od strani, da je ne prizna.
Primer Slovenije in Hrvaške postavlja vprašanja o učinkovitosti mednarodne arbitraže kot mehanizma za reševanje sporov, zlasti med državami članicami EU, kjer naj bi vladavina prava veljala kot temeljno načelo. Prav tako služi kot opomin na kompleksnost dediščine razpada Jugoslavije in na dolgotrajnost reševanja ozemeljskih vprašanj, ki imajo globoke zgodovinske in nacionalne korenine.
