V osrčju Kranja, če odštejemo sicer popularno picerijo 400 Gradi, že dolgo ni bilo lokala, ki bi presenečal s ponudbo hrane. Za presežke so skrbeli predvsem pri Krištofu, ki pa je seveda daleč od mestnega središča, med zanimive projekte gotovo sodi tudi kmetija Pr' Končovc na Poti na Jošta, v samem Kranju je še neprepričljivi Matiček, a vse to je za tretje največje slovensko mesto seveda premalo. Ne bi se čudili, če bi Kranjčani hodili na večerjo v Ljubljano ali na Bled.
V začetku leta pa je v središču Kranja gostilno odprl nekdanji šef kuhinje enega od mnogih bitcoin hotelov v Bohinju. Zakaj je ušel iz kraja, kjer se menda cedita med in mleko, ne bomo ugibali, je pa zelo gotovo, da v Kranju z ekipo počasi gradi gostilno, ki bi lahko zrasla v eno najboljših na Gorenjskem. S ponudbo nas je prepričal že, ko smo menije pred obiskom preverjali na spletu, še bolj so nas presenetile več kot ugodne cene hrane in vina. Degustacijski meni petih, kot se je izkazalo kasneje, nemajhnih jedi, stane 36 evrov, toliko kot v Ljubljani ali na Bledu malo boljši biftek.
Na začetku ponudijo svežo in enostavno penino fervin iz Vipavske doline, namesto globalnih brezalkoholnih sladkih pijač pa imajo na voljo legendarno kolo in oranžado iz brezjanskega Vipija. Saj ne da bi delali reklamo za sladke gazirane pijače, pa vendar, vipi se je prilegel. Medtem pa je na mizo že začel romati izbor hladnih predjedi.
Pred nami so se znašli tenko narezani telečji jezik z naribanim sirom, bučno majonezo in šparglji. Na drugi strani so bile dišeče suhe salame, jelenova, gamsova, domača prašičkova in panceta. Vse menda z Jezerskega, v spremljavi kislih kumaric, šampinjonov in čebule. Za vsak primer pri Ivanu dodajo še Gartnerjeve in Pangerščekove sire iz Bohinja, gre za dimljeno gavdo, sir s čilijem in planšarski sir. Poltrde sire spremljajo jagode in marmelada iz brusnic, da o skoraj vročem kruhu in zelo pitni Medotovi rebuli journey niti ne govorimo.
Pri hladnih krožnikih pri Ivanu ni bilo napak in treba je reči, da v fazi, ko mnogi gostinci skoparijo, če ne s sestavinami, pa vsaj s proizvajalci, Ivanovi poudarjajo sledljivost. Tudi zato nismo bili več presenečeni, ko smo dobili na mizo jušnik čemaževe juhe, ki je zadostoval za dva krožnika na osebo. Gosto juho nalijejo na pečeni por, pražene lešnike in Pustotnikovo skuto, kar brez dvoma daje zelenemu napitku nekaj dodatnih not.
Tretje vino večera, ki so nam ga natočili, je bil refošk iz istrske vinske kleti Rojac. Pokrival pa je dve, obe zelo mesni jedi. Mimogrede – meso v Ivanu pripravljajo v krušni peči, kar mu daje prav poseben pečat. Najprej je prispel tako po okusu kot količini bogat golaž iz kočevskega jelena s krepkimi popečenimi kruhovimi cmoki in sladkimi brusnicami, ki so popestrile klasičen, malce vinski okus golaža.
Orjaškega govejega rebra se je medtem držala konkretna količina masleno zmehčanega mesa, ki ga je spremljal pire gomoljne zelene in simpatična koromačeva solata. In tudi goveje rebro dobi pri Ivanu simpatičen, malce dimljen značaj.
Kaj pa sladice? Ponudili, pravzaprav kar prinesli, so tri zelo posebne jedi. Bogat veganski čokoladni mus je iz Valrhonine čokolade in svilnatega tofuja ter, zanimivo, oljčnega olja. Simpatična sirova torta je iz Pustotnikovega sira, spremlja jo jagodna omaka, najkonkretnejši pa so kranjski štruklji, ki so pravzaprav izvrstne velike palačinke s pehtranom in skuto ter medenim sladoledom.
Ob sladicah oziroma na koncu obeda pa radi strežejo tudi hišne koktajle. Močan je bil negroni, nežnejša hišna kombuča z ingverjem in malinami.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
