Šestindvajsetletni skakalni junak si je, čeprav vidno utrujen, vzel čas tudi za Dnevnik in svojo dolžnost ponovno opravil kot pravi profesionalec.
Dobrih deset dni je že od konca sezone, ki pa se za vas še ni končala. So vaše trenutne obveznosti prijetne ali nekakšno nujno zlo?
Zavedam se, da gre tudi ta del z roko v roki s športom. Vse spada zraven. Na takšen način lahko povrnem del tega, kar so sponzorji namenili za nas skozi vse leto. Oni omogočajo sredstva, da lahko vse leto delam to, kar me veseli. Mislim, da je prav, da gremo zdaj k njim in se jim zahvalimo.
V Planici ste dejali, da mora vaše telo zbrati misli in jih nato strniti. Ste že šli v hribe in to storili?
Ker imamo veliko obveznosti, veliko časa zase še nisem imel. Le enkrat sem na hitro skočil v hribe, drugače pa je čas že naredil svoje glede spominov, ki pa se bodo še bolj usidrali z leti. Zagotovo na vse skupaj gledam že malce drugače.
Je prišlo na plan kaj posebno novega, kar v tej nepozabni sezoni zares cenite?
Še vedno je zlati orel tista stvar, ki mi največ pomeni. To je bila najzahtevnejša stvar, najintenzivnejših deset dni, ki pa sem jih, vsaj zdi se mi tako, znal dobro izpeljati. Ravno zato mi je ostal v najlepšem spominu.
Ves čas poudarjate, da je treba ostajati skromen, pa vseeno – ste si vsaj za trenutek rekli, da ste najboljši na svetu ta hip?
Ves čas si je treba prizadevati za to, da si čim boljši. Še vedno pa upam, da je nekje v prihodnosti moja še boljša verzija. Predvsem vedno nosim v sebi miselnost, da nikoli ne smem pozabiti, kaj sem delal, da sem prišel do tega položaja. Skrbim, da me ego ne povozi.
Lahko malce opišete svojo pot, ki ste jo morali prehoditi od trenutka, ko ste prvič zavladali skakalnemu svetu pred desetimi leti, do danes?
Na začetku je vse kar nekako gladko potekalo. Začelo se je na celinskem pokalu v Kranju pred enajstimi leti. S tehniko nikoli nisem imel težav. Tudi prve tekme v svetovnem pokalu so potekale zelo gladko in na začetku druge sezone je prišla eksplozija z zmagami. Takrat nisem bil dorasel pritiskom in stvarem, ki so se dogajale okoli mene. Nato so me začele zanimati tudi druge stvari in potreboval sem čas, da sem se ponovno usmeril v smučarske skoke.
V vmesnem obdobju so skakalni rezultati trpeli tudi zato, ker ste se posvečali poslu, kriptovalutam … So te stvari zdaj povsem postranske ali ste našli pravo razmerje?
Z izkušnjami pridobiš znanje, da najdeš pravo razmerje. Tudi socialni krog se ti na koncu sestavi tak, kot si ga želiš in ti ustreza. Slabše prijatelje daš malce na stran in jim ne posvečaš več veliko časa, obdržiš pa tiste, s katerimi se razumeš in ti pomagajo na tvoji poti.
V preteklosti ste imeli velikokrat težave, da ste v poletnem času zgradili nogometno postavo, kot se je večkrat izrazil Robert Hrgota. Kako ste spremenili pristop?
To so bile sicer največkrat besede Gorazda Bertonclja, odkar je trener Robert Hrgota, nisem imel več veliko nihanj s kilogrami. Enostavno sem z leti prišel do tega, da sem bolj discipliniran tudi aprila in maja, da potem lažje obdržiš občutke. Na takšen način lahko potem narediš tudi zalogo dobrih skokov v poletnem obdobju, kar je vse bolj pomembno, in lahko tako tudi normalno preizkušaš opremo. Če nisi v formi, je to težko.
Vaš brat Peter nam je sredi sezone dejal, da tudi na lanskem dopustu v Afriki skokov niste odmislili, odpočili ste si le glavo. Tudi letos se odpravljate tja. Bo šlo tokrat za pravi počitek ali boste ostali zbrani na šport?
Peter ima povsem prav. Tudi ko potujem po Afriki oziroma grem na dopust drugam, nikoli ne pozabim na osnovne vaje. Ves čas izvajam raztezne vaje in skrbim za stabilizacijo telesa. Na dopustu je zame najpomembnejše to, da glava doživi drugo okolje in na svet lahko gledam z druge perspektive. Zamenjati je treba ljudi in se malce odmakniti iz ustaljenih domačih krogov.
Svojemu prijatelju naj bi poleti 2024 dejali, da ne želite trenirati le za tekme na letalnici, ki so bile v vmesnem času vaša specialiteta. Kako ste prišli do te odločitve?
Ta odločitev ni prišla čez noč. Gre za proces, ki se gradi leta. Ko nekatere stvari začnejo delovati, postajaš samozavestnejši. Na takšen način sam sebi bolj zaupaš in si bolj verjameš, da si tega sposoben. Nato pa se začne kepa sama kotaliti. Je pa zdaj moja naloga, da se kotali naprej. Trenutni zagon je odličen, a se zavedam, je treba držati zbranost in nadaljevati delo, saj kepa hitro lahko skrene s prave poti in se ustavi.
Zdi se, da vam pritisk ne zleze pod kožo, kot da se z rezultatom ne obremenjujete. Je tak Domen osebno ali je to posledica dela kakšnega psihologa?
Tukaj gre za osebno stvar. Že od mladih nog sem najbolj užival v dolgih skokih in ne toliko v rezultatih. Po navadi pa je nato tako, da gresta obe stvari z roko v roki.
Ste tudi eden redkih, ki nikoli ne iščejo izgovorov v slabih vremenskih razmerah ali slabi pripravi reprezentance. Kako to?
Tako je tudi v življenju. Najlažje je iskati razloge za neuspeh pri samem sebi, ker je te najlažje popraviti. Če kaj delaš narobe, lahko najlažje spremeniš samega sebe.
Ob premoči, ki ste jo kazali v letošnji sezoni, ste bili na udaru številnih kritik glede goljufanja. Sami ste rekli, da teh stvari sicer ne berete, ampak verjamem, da je kaj prišlo tudi do vas. Denimo teorije o povečanih penisih, da skačete z odvezanimi čevlji in podobno. Kaj si mislite o njih?
Nobena od teorij mi ni prišla do živega. Zanje sploh nimam pravih besed. Na vse skupaj gledam kot na izkušnje in stvari, ki mi bodo pomagale v prihodnosti, da me nič ne vrže iz tira.
Ves čas poudarjate skromnost, hkrati pa imate velike načrte tudi za prihodnje sezone. Kje je po vašem mnenju zdravo razmerje med »pohlepnostjo« in »ponižnostjo«?
Treba je najti zadovoljstvo pri samem sebi. Tudi ob koncu sezone sem bil denimo v Oslu in Lahtiju zelo vesel svojih skokov, pa nisem samo zmagoval. Tudi peto mesto je še vedno odličen rezultat in tega se zavedam. Najti je treba zadovoljstvo v svojih dolgih skokih in v napredku, za katerega si prizadevam. Ko prideš na neko prizorišče, je treba biti realen do sebe in oceniti, kaj si delal dobro in kaj se da storiti bolje. Ko prideš naslednjič na prizorišče in popraviš tisto, kar si nazadnje naredil slabše, moraš biti že zadovoljen.
Večkrat ste nam dejali, da so rekordi za nas novinarje. Ko pa se takole pogovarjamo, se zdi, da zanimajo tudi vas. Je kakšen prav poseben, ki ga še niste dosegli? Gregor Schlierenzauer nam je dejal, da ga skrbi glede njegovega rekorda 53 zmag v svetovnem pokalu.
Vas moram popraviti. Pravim, da so številke za novinarje. Glede rekordov bomo videli, kaj se bo zgodilo. Sam si še vedno prizadevam za to, da bi poleti naredil napredek na sebi in opremi. Želim si, da bi se z ekipo še malo bolj sinhronizirali. Sezona se bo potem sama razpletla, kot se bo.
Nikakor ne morete mimo tega, da ne bi omenili pomena opreme v smučarskih skokih. Zdaj opravljate veliko testiranj, če pa se ne motim, ste bili v preteklosti bolj skeptični pri tem, predvsem pri skakalnih čevljih, ali se motim?
Tudi zdaj imam pri čevljih še največ rezerv, ki jih lahko še izboljšam. Tudi letos bi bilo dobro, če bi med sezono zamenjal čevlje, ampak se mi ni izšlo. Zato tudi za letošnje poletje gledam v tej smeri, da bom preizkusil zadostno število čevljev, se jih privadil in jih bom potem večje število lahko uporabljal pozimi. Tako potem zaradi tega ne bom imel težav na letalnici, kot sem jih imel denimo v soboto v Planici.
Še vedno pa skačete brez zagozd. Vas je morda nevarni polet v Planici spodbudil k temu, da bi jih ponovno testirali, ali bo šel trend morda v to smer, da jih bo ponovno odložila tudi konkurenca?
Tista sobotna poleta sta mi dala veliko misliti, kaj se da popraviti pri opremi, da se takšne situacije ne bi dogajale. Nikoli pa nisem prišel do tega, da bi moral znova poskusiti zagozde. Tudi v nedeljo sem potem letel povsem normalno, tako da se mi ne zdi smiselno zaradi tega delati drame in posegati po drastičnih spremembah.
Skozi vaše odgovore se začuti, da potrjujete besede svojega brata Petra, ki je dejal, da ste skoke preučili v samo drobovje. Na vrhunski ravni ste že več kot leto dni. Kako priti do tega?
Tukaj moram znova poudariti iskrenost do samega sebe. S trenerji je treba ves čas sodelovati in pri tem razmišljati. Včasih je treba reči tudi kakšno besedo več ali takšno, ki je človek ne želi slišati. Tudi če je potem kakšen dan slabša volja, je to koristno za napredek. Zanj ne moreš uporabljati le sladkih besed in se imeti fino. Potem bi bilo vseeno, če bi šli v lokal na pivo ter se malce smejali in razglabljali. Za napredek so potrebne tudi težke besede, ki jih moram včasih slišati tudi sam. Tako med seboj v ekipi ohranjamo ravnotežje in predvsem iskrenost. Tudi sam se na tak način lažje zavedam svojih občutkov in tako potem ohranjam tudi formo. Vse skupaj je dolgoletni proces, ključno pa je delo poleti. Zavedati se moraš, kaj si naredil v pripravljalnem obdobju, da potem vse to lahko preneseš v zimo. Če poleti ne delaš dobro in nimaš pravih občutkov, tudi pozimi ne moreš čarati. Če pa imaš poleti določeno težavo in jo rešiš, nanjo naložiš nekaj dobrih ponovitev, potem to lahko uporabiš tudi pozimi.
Do vsega tega ste prišli tudi z veliko treninga v vetrovniku. Zdaj je tudi v Sloveniji. Kaj vam to pomeni?
Tukaj imamo zdaj zares inkubator za ustvarjanje novih vrhunskih skakalcev. Ta pridobitev mi veliko pomeni, ker bom lahko opravil veliko več testiranj. Prihranili bomo tudi veliko časa, saj ga ne bomo izgubljali s potovanji na Švedsko. Vse skupaj se bo dalo lepo kombinirati tudi s treningom, a to je trenutno tudi za nas še uganka, kako se bomo tega lotili.
Občutka zraka pa ne lovite zgolj na skakalnici in vetrovniku. V zadnjem obdobju vas veliko vidimo tudi v helikopterjih. Večkrat govorite o podobnostih med skoki in aviacijo. Kako to povezujete?
Fizika velja v obeh primerih. Sicer pa me aviacija zanima že od mladih nog in sem ves čas spremljal te zadeve in veliko bral o njih. Zdaj pa je prišla možnost, da sem prek Flycoma začel delati izpit za helikopter, nato pa se nadejamo tudi razširitve sodelovanja. Zagotovo mi bo tudi znanje s pridobitvijo izpita za vožnjo helikopterja prišlo prav v smučarskih skokih.
Združitev tovrstnih hobijev je v preteklosti že izvedel Avstrijec Thomas Morgenstern, s katerim se v zadnjem obdobju družite. Koliko štejejo njegovi nasveti?
Res je, da veliko veliko govoriva o tem. Debata je navadno obarvana predvsem z modeli helikopterjev in tem, kakšne so njegove izkušnje letenja z njimi. Thomas je legenda, mene pa navdušuje predvsem s tem, da je bila to predvsem njegova želja, da postane pilot helikopterja. On se je vsega lotil na lastno pest in brez kakšnega partnerskega sodelovanja. Takrat takšni izpiti tudi niso bili tako dostopni kot danes, tako da mu izrekam vse spoštovanje, da je prišel do tega.
Z Avstrijcem pa vas v zadnjem obdobju povezuje še eno partnerstvo. Seveda govorimo o Red Bullu. Gre tukaj le za osebnega sponzorja, ali je v načrtih tudi kakšen ekstremni projekt, ki so zaščitni znak omenjene znamke?
Na to vprašanje bi zelo rad odgovoril pritrdilno, a za zdaj glede tega še ni bilo nobenih pogovorov. Trenutno se borimo na drugih frontah. Vsekakor pa je to dober partner, ki zagotavlja veliko podpore. Gre za lepo sodelovanje, s skoki pa je predvsem zelo povezan njihov slogan.
Denar med drugim radi vlagate v nakupe dragih ur. Kaj vam pomenijo?
Pri urah me zanimajo podrobnosti in znam razlikovati med njimi. Sicer pa imajo Rolexove ure zame še dve drugi veliki prednosti. Pri njihovem nakupu gre tudi za naložbo, saj jih na trgu ni dovolj in je povpraševanje večje od ponudbe. Tako jih lahko v vsakem trenutku prodam za višjo ceno, kot je bila tista, po kateri sem jih kupil. Navdušuje me tudi njihov moto, saj si tudi sam prizadevam za popolnost. Druga prednost pa je njena praktičnost. Tudi na skokih je veliko stvari povezanih s časom in je tovrstna ura zelo praktična. Ni mi treba uporabljati telefona, ki ti ob pogledu na uro potisne tudi veliko motilcev, na uri pa je analogen napis, ki vedno deluje in je natančen pri tem, da vem, kdaj moram na vrh naleta.
Tudi odnos do medijev ste v zadnjih desetih letih dvignili na višjo raven. Bi morda radi sporočili še kaj mojemu sodelavcu, ki vas je nekoč vprašal o skakalni opremi, vi pa ste mu zabrusili, naj raje molči, ker se na opremo ne spozna?
Tega dogodka se ne spomnim. Ali pa je to bilo na novoletni turneji v Innsbrucku po prvi seriji? Hvaležen sem za vse potrpljenje, ki so ga imeli novinarji z mladim Domnom. Kljub kakšnim mojim neprimernim izjavam so vedno na lep način pisali o meni in razumeli igrivost, ki sem jo imel. Želim si, da tako ostane tudi vnaprej in da v dobrih odnosih ostanemo tudi v prihodnje, saj je tako lepo sklenjen krog. Skakalci imamo svoje sponzorje, novinarji pa potem po naših uspehih skrbite, da gredo dosežki v svet. Krog je s tem zaključen, skakalci pa tako lahko uživamo v tem, kar počnemo najraje, in to so smučarski skoki.