Prezgodnja smrt Siverta Guttorma Bakkna, ki je konec decembra nepričakovano preminil med višinskimi pripravami na Lavazeju, je močno pretresla 25-letnega Tommasa Giacomela. »Ko smo se na začetku tedna na stadionu v Oberhofu srečali z Norvežani, sem takoj začel jokati. Dal bom vse od sebe, to je tisto, kar bi si Sivert želel. Če ne bi želel tekmovati, me ne bi bilo tukaj,« je pred sprintersko tekmo v Ruhpoldingu, prvo po novem letu, dejal italijanski biatlonec, ki je do tretje zmage v svetovnem pokalu prišel pred Nemcem Philippom Nawrathom. Po njej je stal pred novinarji vidno pretresen: »To je verjetno eden najbolj kontradiktornih dni v mojem življenju. Hkrati eden najbolj žalostnih in najboljših na športni ravni. Občutki so mešani, a mislim, da bi bil Sivert danes res ponosen name.«
Giacomel je poudaril, da opore ni iskal v rezultatih, temveč doma. Tudi njegova partnerica je lani izgubila tesnega prijatelja, zato razume bolečino, s katero se sooča. »Imam srečo, da imam doma dekle in družino, ki me podpirata. Brez njih bi bilo veliko težje,« je povedal. »Leto 2025 je bilo za naju kot par težko, a medsebojno se krepiva,« je dodal vidno ganjen.
S šestimi zgrešenimi streli do nove zmage
Dva dni pozneje je kljub šestim zgrešenim strelom na zasledovalni tekmi še drugič zaporedoma stopil na najvišjo stopničko. »Mislim, da si danes s svojim nastopom nisem zaslužil zmage, a sem dejansko zmagal,« je bil samokritičen. S tem je kot tretji Italijan po več kot tridesetih letih prevzel rumeno majico vodilnega v svetovnem pokalu in se postavil ob bok Pieralbertu Carrari in Andreasu Zingerleju, imenoma iz drugega tekmovalnega obdobja. »V Ruhpoldingu bom nosil rumeno majico, vendar menim, da je trenutno najmočnejši biatlonec Johan-Olav Botn, ki ga ni bilo v Oberhofu. Raje bi jo pridobil v neposrednem boju na stezi, a prepričan sem, da naju na prihodnjih tekmah čakajo številni dvoboji z drugimi vrhunskimi biatlonci.«
V zadnjem desetletju je italijanski moški biatlon živel v senci ženskega, ki sta ga zaznamovali Dorothea Wierer in Lisa Vittozzi, prav Giacomel pa je počasi, a vztrajno prevzemal vlogo nosilca. Pred tremi leti je v Östersundu na najdaljši biatlonski preizkušnji zaostal le za Nemcem Benediktom Dollom in prvič stopil na zmagovalne stopnice. Do prve zmage je prišel lani v Ruhpoldingu, letos pa je v svetovnem pokalu najprej zmagal v sprintu v Hochfilznu, nato še na tekmi s skupinskim startom v Annecy-Le Grand Bornandu.
Ni bil čudežni otrok
Za Giacomela bi težko rekli, da je bil čudežni otrok ali da je prevladoval v mlajših kategorijah, saj je pogosto zaostajal za tekmeci – tudi slovenskimi vrstniki. Na mladinskih svetovnih prvenstvih so bili Lovro Planko, Anton Vidmar in predvsem Alex Cisar, ki se je medtem že poslovil od aktivnega tekmovanja, pogosto pred njim. Takrat so oni veljali za večje upe, toda marca 2020 je v sprintu v Novem Mestu na Češkem osvojil 27. mesto in se kot prvi biatlonec, rojen po letu 2000, vpisal med dobitnike točk za svetovni pokal.
Težko je tudi reči, da je imel bistveno boljše pogoje: prihaja namreč iz majhnega kraja Imer v dolini Primiero na severu Italije. Njegov kraj je bil dolgo brez strelišča za biatlon, majhno je dobil šele pred nekaj leti, zato je biatlon odkril šele, ko se je vključil v športno šolo v Malles Venosti, kjer je lahko resneje treniral tako tek kot streljanje. Giacomel pravi, da ga je biatlon navdušil zaradi kombinacije vzdržljivosti in natančnosti, hkrati pa je od nekdaj občudoval Martina Fourcada, ki mu je bil zgled profesionalnosti in mentalnega pristopa k športu.
Italija še brez zlate olimpijske kolajne
»Na začetku sezone sem si zadal cilj, da bom poskušal čim večkrat stati na odru za zmagovalce, nisem pa pričakoval, da bom zmagal v sprintu v Hochfilznu, ki je najtežja tekma, kaj šele, da bom v Ruhpoldingu že dosegel četrto zmago v letošnji sezoni. Zdaj bo izziv ostati osredotočen in se mirno posvetiti le treningu,« kljub zadnjim uspehom ostaja z nogama trdno na tleh. Zaveda se, da bodo pričakovanja domače javnosti na bližnjih olimpijskih igrah, ki bodo v Anterselvi, velika. Italija v biatlonu na OI še nikoli ni osvojila zlata, a prav on ima realno priložnost, da spremeni zgodovino.
»Olimpijske igre niso tekma, kjer moraš nekaj dokazovati. So tekma, kjer moraš ostati zvest sebi, osvojiti kolajno pa bi bilo nekaj posebnega. Če bi jo, bi jo posvetil Sivertu, prijatelju, ki je bil vedno ob meni in si zasluži, da se ga spomnim na tak način,« se je še enkrat spomnil svojega pokojnega prijatelja.