Medtem ko 48 reprezentanc z vseh koncev zemeljske oble odšteva dneve do začetka svetovnega prvenstva, slovensko izbrano vrsto naslednja rezultatsko pomembna tekma čaka šele jeseni. Temu primerna je tudi nogometna temperatura na sončni strani Alp. Morda je stanje duha v nekaj besedah še najbolje povzel kapetan Jan Oblak: »Na žalost to niso pripravljalne tekme za svetovno prvenstvo, ampak se pripravljamo za september in ligo narodov.«
Na današnjo pripravljalno tekmo s Ciprom in nedeljsko s Hrvaško lahko gledamo tudi kot na prva majčkena koraka na poti proti temu, da naslednjega velikega tekmovanja ne bomo znova spremljali le prek televizijskih sprejemnikov.
Ker rezultat ni imperativ, je priložnost za preizkus nekaterih novih zamisli. Igralni položaj, kjer eksperimentiranje ni potrebno, je vratarski. Nabralo se je let in zdaj tudi že poškodb(ic), toda Jan Oblak še vedno sodi v svetovni vratarski crème de la crème.
Sporočilo je, da smo ekipa
Glede na to, da je imel spomladi težave s poškodbo, Oblaku nihče ne bi mogel zameriti, če bi podobno kot Benjamin Šeško izpustil junijski ciklus. Je najstarejši v aktualni reprezentanci, zbral je največ nastopov in tudi dosegel največ v karieri. Daleč največ. Danes bi lahko mirne duše namakal noge nekje na jugu in »z možgani na off ter čivavo na straži« polnil baterije po naporni sezoni. Toda kapetan je ravnal kapetansko in zadnjih nekaj dni preživel v reprezentančnem taboru na Brdu pri Kranju. S tem pa je, hote ali nehote, poslal sporočilo: »Sporočilo je, da smo ekipa. Rad igram za reprezentanco, rad sem s fanti, strokovnim štabom in pomagam Sloveniji. Ni bilo dileme. Moje igranje nikoli ni bilo vprašljivo. Odigral sem kar nekaj tekem, nekajkrat sem bil tudi poškodovan. Tu si, da pomagaš, dokler lahko in dokler te reprezentanca potrebuje. To je edini odgovor na vprašanje. Z veseljem sem tukaj in z veseljem bom, dokler bo to mogoče.«
Atletico? Kar ti je namenjeno, ti je namenjeno
Mož redkih besed, a zgovornih dejanj. Ker je marčevski prijateljski tekmi zaradi poškodbe izpustil, bosta to zanj prvi tekmi pod vodstvom novega selektorja Boštjana Cesarja. A ne le selektor, novi so tudi nekateri soigralci. V prvi vrsti tu mislimo na Tiana Naia Korena, ki bi lahko postal najmlajši debitant v zgodovini reprezentance.
Morda ne moremo zapisati ravno, da bi bil Oblak lahko njegov oče, je pa od njega starejši kar 17 let. »Toliko sem starejši, kot sem bil sam star, ko sem debitiral za Olimpijo. Moj cimer je bil takrat ravno toliko starejši od mene. Ko sem debitiral, nisem razmišljal o tem, da bom nekoč najstarejši in dvakrat starejši od soigralca. A ko si v ekipi, ne gledaš na to, kdo je koliko star. Smo ekipa in pomembno je, kaj se dogaja na igrišču,« pravi Škofjeločan, ki je na včerajšnji novinarski konferenci spregovoril tudi o svoji klubski prihodnosti.
Ni jih namreč malo, ki menijo, da se po ducat letih končuje njegova zgodba v Madridu. Saj ne, da bi Atletico ljubljenca navijačev ravno potiskal proti izhodnim vratom, zagotovo pa rdeče-beli ne bi imeli nič proti, če bi iz svojih knjigovodskih knjig lahko izbrisali njegovo plačo, ki po pisanju španske Marce znaša 10 milijonov neto na leto. »Stvari se zgodijo, kot se morajo. Kar ti je namenjeno, ti je namenjeno. Pogodbo s klubom, kjer sem že 12 let, še imam in jo bom spoštoval do konca. S tem klubom bi rad osvojil določene stvari, ki jih še nisem, ampak ni pa vse v mojih rokah. Pred mano je še nekaj let igranja na vrhunski ravni, počutim se odlično,« je sklenila živa legenda Atletica.
Ali bo danes v vratih, včeraj še ni bilo jasno, je bilo pa jasno, da tako proti Cipru kot v nedeljo proti Hrvaški zaradi poškodbe ne bo Petra Stojanovića.