Čeprav ga je trener PSG Luis Enrique proti koncu rednega dela zamenjal in tako ni sodeloval pri izvajanju enajstmetrovk, je bil njegov pečat na tekmi več kot očiten. Prav nad njim je bil storjen prekršek za enajstmetrovko, po kateri je Ousmane Dembele izenačil izid, Parižani pa so nato po loteriji enajstmetrovk še drugič zapored osvojili evropski vrh.
Medtem ko so soigralci slavili nov evropski naslov, je bil Hviča Kvarachelija eden od simbolov poti, ki jo je PSG prehodil v zadnjih sezonah. Klub, ki je še ne dolgo tega slovel predvsem po individualni moči zvezdnikov, je pod vodstvom Luisa Enriqueja vse bolj dobival podobo ekipe, v kateri je kolektiv pomembnejši od posameznika.
»Mislim, da je to ena največjih prednosti ekipe. Veseli smo, da igramo skupaj, smo zelo povezani in vemo, da lahko premagamo kogar koli, če se borimo drug za drugega in igramo svojo igro. Imeli smo veliko tekem, na katerih smo se borili do konca in premagali številne zelo močne ekipe. A imamo kakovostne igralce, ki lahko naredijo vse. Treba je le verjeti vase in dati vse od sebe, da osvojiš lovoriko. Zelo sem ponosen, da sem del te ekipe,« je po finalu poudaril Gruzijec. Ob tem je priznal, da sta bila za uspeh potrebna kanček športne sreče, predvsem pa trdo delo. »Seveda potrebuješ malo sreče, vendar moraš tudi trdo delati – in mi smo. Zaslužili smo si zmago. Imeli smo svoje priložnosti in smo zelo srečni.«
Že ob slavju je pogled usmeril naprej. »PSG želi ostati na vrhu Evrope tudi v prihodnje,« je dejal. Nekaj dni pozneje ga je evropska nogometna zveza Uefa razglasila za najboljšega igralca sezone v ligi prvakov. »Ta nagrada pripada tudi mojim soigralcem. Brez njih tega ne bi bilo,« je bil ob priznanju skromen nogometaš iz države s štirimi milijoni prebivalcev.
Sin nogometaša in otrok Tbilisija
Kvarachelija se je rodil 12. februarja 2001 v Tbilisiju. Nogomet mu je bil položen v zibelko – njegov oče Badri je bil nekdanji gruzijski reprezentant, zato je odraščal v okolju, kjer je bila žoga del vsakdana. Čeprav ga danes pogosto predstavljajo kot največjega nogometaša v zgodovini samostojne Gruzije, ima država dolgo in bogato nogometno tradicijo. Že v času Sovjetske zveze so med največje zvezdnike sodili David Kipiani, Ramaz Šengelija in Aleksander Čivadze. Pozneje so mednarodni ugled gradili še Šota Arveladze, Giorgi Kinkladze in Kakha Kaladze, ki je z Milanom dvakrat osvojil ligo prvakov.
Kot mladenič je odšel v Rusijo, kjer je igral za Lokomotivo iz Moskve in nato za Rubin Kazan, kjer je začel kazati potencial za največje evropske klube. Njegov razvoj je prekinila geopolitika. Ruska invazija na Ukrajino je močno pretresla tudi nogometne razmere, mednarodna nogometna zveza Fifa pa je tujim igralcem omogočila začasno prekinitev pogodb. Tako se je vrnil v domovino in za nekaj mesecev oblekel dres Dinama Batumi. Prihodnost je bila negotova in ni bilo jasno, ali bo njegova kariera sploh nadaljevala pot proti vrhu evropskega nogometa. »Vedno sem verjel, da bo prišla prava priložnost,« je pozneje dejal o tem obdobju. In ta priložnost je prišla hitreje, kot je pričakoval.
Neapelj in rojstvo »Kvaradone«
Poleti 2022 ga je v Italijo pripeljal Napoli, klub, ki je vstopal v novo obdobje in potreboval nove obraze po odhodu nekaterih ključnih igralcev. Navijači niso vedeli, kaj točno pričakovati od relativno neznanega Gruzijca, a odgovor je prišel skoraj takoj. Kvarachelija je s svojo drznostjo, tehnično dovršenostjo in učinkovitostjo hitro osvojil serie A in postal eden ključnih razlogov za prvi naslov italijanskega prvaka po več kot treh desetletjih.
V Neaplju so mu kmalu nadeli vzdevek »Kvaradona«, kar v mestu Diega Maradone velja za skoraj najvišjo možno čast. Takratni trener Luciano Spalletti je dejal: »Ima talent, ki ga je nemogoče naučiti. Vedno naredi nekaj, česar nasprotnik ne pričakuje.« Ob prestopu v PSG je že veljal za enega najbolj zaželenih igralcev v Evropi. V Parizu je našel okolje, v katerem je lahko naredil še zadnji korak med elito. Pred tem je bil prepoznaven po eksplozivnem prvem koraku, nizkem težišču in izjemni igri ena na ena. Pod vodstvom Luisa Enriqueja je svojo igro nadgradil še taktično – postal je bolj discipliniran v obrambi in aktivnejši v presingu.
»Ključ je v tem, da smo kot družina. Podpiramo drug drugega, kolikor je mogoče. Imamo tudi izjemnega trenerja, ki nam vse zelo jasno razloži, mi pa skušamo njegovo vizijo prenesti na igrišče,« o moči PSG pravi Kvarachelija. Kljub slavi ostaja precej drugačen od številnih sodobnih superzvezdnikov. Redko ga spremljajo škandali, zasebnost pa skrbno varuje. Poročen je z Nitso Tavadze, družina pa mu je glavna opora. Tudi po največjih uspehih poudarja, da ostaja predvsem Gruzijec. »Vedno bom ponosen Gruzijec. Kjer koli igram, predstavljam svojo državo.«
Ob tem ostaja grenak priokus na reprezentančni ravni. Gruzija je leta 2024 prvič nastopila na evropskem prvenstvu in se prebila v izločilne boje, kar je največji uspeh v zgodovini države. Na naslednjem svetovnem prvenstvu pa je ne bo. Kvarachelija bo tako eden največjih nogometnih zvezdnikov, ki ga ne bomo spremljali na največjem odru svetovnega nogometa.