Pravijo, da je statistika kot bikini. Razkrije marsikaj, nikoli pa celotne resnice. A v nedeljskem finalu SP je razkrivala vse. V strelih je bilo 20:2 za Španijo. V strelih na gol 12:0, v velikih priložnostih 4:0. Vmes se je enkrat pričakovano število argentinskih zadetkov (xG) približalo ničli. Argentinci so prevladovali le v prekrških (25:21), rumenih (6:0) in rdečih kartonih (1:0).
Povedano drugače, na nedeljsko tekmo je z namenom igranja nogometa prišla le ena ekipa. In to ni bila Argentina. Argentinci so podobno kot v finalu leta 1990 na tekmo prišli z jasnim ciljem – nekako se prebiti do enajstmetrovk, pa da potem Emi Martinez opravi svoje. Pri tem so se držali tiste, da cilj opravičuje sredstva, rezultat pa antinogomet, ki ni bil vreden finala SP in še manj Messijevega zadnjega plesa.
A čeprav je kapetan dolgo zgolj s strani opazoval vse prej kot športno obnašanje svojih soigralcev, so na koncu tudi njega povlekli v to norijo. Ko si je v enem izmed dialogov Marc Cucurella z dlanjo za trenutek prekril usta, kar po novih pravilih lahko vodi do direktnega rdečega kartona, je Messi nemudoma dvignil roko in na tem prvenstvu odličnega Španca zatožil v nedeljo odličnemu Slavku Vinčiću. Špeckahla, bi temu rekli po domače.
Nepotrebno in nekaj, kar od nogometaša Messijevega kova in veličine ne bi pričakovali.