Nogometno rivalstvo Argentine in Anglije ima zametke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Na SP 1966, ko je denimo tedanji angleški selektor po grobi in zelo čustveni tekmi argentinske igralce javno označil za »živali«. Toda to ni bilo nič v primerjavi z medsebojno tekmo na SP 1986 v Mehiki.
Tekma je bila odigrana štiri leta po koncu falklandske vojne med Argentino in Združenim kraljestvom ter je predstavljala pomembno poglavje v že tako silovitem nogometnem rivalstvu med Argentino in Anglijo. Na njej sta padla tudi dva najslavnejša gola v zgodovini nogometa, oba pa je dosegel argentinski kapetan Diego Maradona.
Božja roka in gol stoletja
Danes že pokojni Diego jim je v tistem popoldnevu zabil dva gola, ki sodita med najbolj znamenite, razvpite gole, pa ne le v zgodovini mundiala, ampak v zgodovini nogometa nasploh. Dva tako različna in tako posebna gola, da bolj različna in posebna niti ne bi mogla biti, dva gola, v katerih se simbolno morda še najbolje odražajo nasprotja, ko je govora o liku in delu Diega Maradone.
Najprej zloglasna božja roka, ko je »preskočil« dvajset centimetrov višjega vratarja Petra Shiltona, in potem le nekaj minute kasneje epski slalom med nemočnimi Angleži. Gol, ki je pozneje postal znan kot gol stoletja. Slalom, ki se ga ne bi sramoval niti Ingemar Stenmark v svojih najboljših časih, kot Mihail Barišnikov na odru se je gibal med angleškimi nogometaši, ki so bili videti kot amaterji na nedeljski rekreativni ligi. Maradona je bil pač igralec, zaradi katerega so bili soigralci boljši, tekmeci pa slabši.
Deset sekund nogometne poezije
Drug za drugim so takrat na zelenici stadiona Azteca sredi Ciudada de Mexica v prazno odleteli Peter Beardsley, Peter Reid, Terry Butcher, Terry Fenwick, še enkrat nesrečni Butcher in za konec še enkrat nesrečni Shilton. Triinpetdeset metrov in deset sekund ter šest stotink čiste čarovnije. Poezija v gibanju, tisti gol je bila njegova Mona Liza, njegova Sikstinska kapela. »Veš, ko je Diego dosegel drugi gol, sem se komaj zadržal, da mu nisem zaploskal. Nikoli prej ne pozneje mi kaj takšnega ni prišlo niti na misel, takrat pa sem se komaj zadržal. Ne le zato, ker je šlo za tako pomembno tekmo, ampak zaradi neverjetne lepote gola. Nemogoče je doseči tako prelep gol,« je leta kasneje razlagal sloviti angleški napadalec Gary Lineker, ki je imel tistega nepozabnega dne to smolo, da je bil na nasprotni strani.
Genij! Genij! Genij!
V špansko govorečih državah je ta gol običajno povezan s strastnim radijskim prenosom urugvajskega športnega novinarja Víctorja Huga Moralesa.
»Podal bo Diegu. Maradona je pri žogi, ob njem sta dva igralca. Maradona stopi na žogo, prodira po desni strani. Tam gre genij svetovnega nogometa. Otrese se branilca in podal bo Burruchagi … Še vedno Maradona! Genij! Genij! Genij! Tam, tam, tam, tam, tam, tam! Gooooool! Gooooool! Rad bi jokal! O, sveti Bog, naj živi nogomet! Kakšen gol! Diegol! Maradona! Človek bi se razjokal, oprostite mi! Maradona je v nepozabnem prodoru ustvaril najlepšo akcijo vseh časov! Kozmični zmaj, s katerega planeta si prišel, da si pustil za seboj toliko Angležev in vso državo spremenil v stisnjeno pest, ki joče za Argentino? Argentina 2, Anglija 0! Diegol! Diegol! Diego Armando Maradona! Hvala ti, Bog, za nogomet, za Maradono, za te solze, za to Argentino 2, Anglijo 0.«