To so bile dolgo več kot le nogometne tekme. Prvi temelji tega medcelinskega rivalstva so bili postavljeni že daljnega leta 1966. Po četrtfinalni tekmi SP, ki je v Argentini znana kot "el robo del siglo", kraja stoletja. Ko je pred dnevi umrli argentinski kapetan Antonio Rattin veliko pripomogel k temu, da so kasneje uvedli rumene in rdeče kartone.
Božja roka in božja noga
A bilo je po letu 1982 in 74 dni trajajoči Falklandski vojni, ko je to rivalstvo dobilo neke povsem nove dimenzije. Prva asociacija ob omembi Argentine in Anglije je še vedno in bo vedno četrtfinale SP v Mehiki leta 1986. Ena najtemnejših in hkrati najsijajnejših ur neponovljivega Diega Armanda Maradone. V tistem popoldnevu je Angležem zabil dva gola, ki sodita med najbolj znamenite, razvpite gole, pa ne le v zgodovini mundiala, ampak v zgodovini nogometa nasploh. Dva tako različna in tako posebna gola, da bolj različna in posebna niti ne bi mogla biti, dva gola, v katerih se simbolno morda še najbolj odražajo nasprotja, ko je govor o liku in delu Diega Maradone.
Najprej zloglasna božja roka, ko je »preskočil« dvajset centimetrov višjega vratarja Petra Shiltona, in potem le štiri minute kasneje epski slalom med nemočnimi Angleži. Gol, ki je pozneje postal znan kot gol stoletja. Triinpetdeset metrov in deset sekund ter šest stotink čiste nogometne poezije. V ušesih še danes odzvanja legendarni komentar Victorja Huga Moralesa, s katerim je pospremil Diegov slalom. »Genio! Genio! Genio! Ta-ta-ta-ta-ta-ta … Goooooooooool! Goooooooooool! Zajokal bi … Sveti bog! Naj živi nogomet!« Besede, ki so podobno kot sam gol postale del nogometne zapuščine.
Diego Maradona, hudič in angel, božja roka in božja noga. »Bilo je, kot da smo premagali državo, ne pa nogometne ekipe. Čeprav smo pred tekmo rekli, da nogomet nima nič opraviti z vojno za Malvine, smo vedeli, da so tam ubili veliko argentinskih fantov, da so jih pobili kot majhne ptičke. In to je bilo naše maščevanje,« je leta kasneje v svoji avtobiografiji zapisal Maradona. Za 60. rojstni dan, ki ga je praznoval vsega nekaj tednov pred smrtjo, pa si je zaželel še en gol Angležem. »A tokrat z desno roko.«
Ko sta se Anglija in Argentina naslednjič srečali na SP, je bil Diego že upokojen. Bilo je v osmini finala mundiala 1998 v Franciji. Tekma, ki je med drugim ostala v spominu po čudovitem zadetku Michaela Owna in rdečem kartonu Davida Beckhama. Slednji se je pustil sprovocirati Diegu Simeoneju. Argentinci so slavili po streljanju enajstmetrovk, Beckham pa se je znašel na udaru otoške javnosti. »Deset junaških levov in en neumen fant,« se je dan kasneje bohotilo na naslovnici The Daily Mirrorja.
Messi sploh prvič proti Angliji
Danes bosta bržkone oba, Becks in El Cholo, na tribunah stadiona Mercedes Benz v Atlanti, spodaj na zelenici pa bodo Harry Kane, Jude Bellingham, Julian Alvarez … in seveda Lionel Messi. Za slednjega bo to že 206. nastop v dresu z državnim grbom. Z nekaterimi izbranimi vrstami se je v tej svoji več kot dve desetletji trajajoči reprezentančni karieri pomeril večkrat, z Brazilijo denimo kar štirinajstkrat, pred leti pa se je na igrišču srečal tudi s slovenskimi nogometaši. Proti Angliji po drugi strani še nikoli ni igral. »Igral sem proti vsem, razen proti Angliji. To je nekaj posebnega, saj gre za veliko nogometno državo, pravo velesilo, in vedno je lepo igrati proti takšni ekipi, še posebej v polfinalu svetovnega prvenstva,« pravi Messi, ki želi na jesen kariere s soigralci storiti to, kar je nazadnje daljnega leta 1962 uspelo Brazilcem – ubraniti naslov svetovnega prvaka.
Argentinci so ob pogledu na angleški dres pogosto dobili krvave oči in peno na usta, a to rivalstvo se je z leti vendarle malce umirilo in vrnilo v športne okvirje. Tudi tokrat sicer ne gre brez spominov na preteklost in Malvine, kot Falklandskim otokom pravijo v Argentini. »Kdor ne skače, je Anglež,« so pred dnevi med skakanjem skandirali pristaši gavčev, po četrtfinalni zmagi proti Švici pa je iz argentinske slačilnice odmevala nova navijaška himna La Cuarta Estrella, Četrta zvezdica. In eden izmed verzov, ki gre v prostem prevodu nekako takole: »Za Malvine, za Diega, za Leov zadnji mundial.«
Argentinski selektor Lionel Scaloni je med tistimi, ki umirjajo strasti. Njegov odgovor na vprašanje, kakšno sporočilo bi poslal argentinskim navijačem, ki komaj čakajo na začetek tekme, je zakrožil po svetovnem spletu. »To je nogometna tekma. To je sporočilo. Nič več kot nogometna tekma, ne delajmo iz nje ničesar drugega. Nogometna tekma, na kateri bomo igrali proti odlični reprezentanci, ki jo vodi odličen selektor. Nekdo, ki ga resnično spoštujem in občudujem,« je odgovoril Scaloni in potem še enkrat ponovil, da je to nogometna tekma. »To je vse, kar je.« V pozivih, naj bo v ospredju nogomet, so mu pritegnili tudi argentinski veterani falklandske vojne.
Argentina sicer na poti do polfinala ni premagala niti ene ekipe iz top 10 Fifine lestvice. Alžirija (29.), Avstrija (23.), Jordanija (73.), Zelenortski otoki (64.), Egipt (24.), Švica (14.). Njihovo pot do polfinala bi številni opisali kot avtocesto. Danes bo seveda druga zgodba. Angleži, trenutno četrta ekipa s Fifine lestvice, bodo naskakovali svoj drugi finale po šestdesetih letih – po tistem že omenjenem prvenstvu na domačih tleh. Zanimiv in pomenljiv je podatek, da je danes 84-letni Geoff Hurst edini še živeč član tiste ekipe, ki je pred šestimi desetletji nogomet vrnila domov.