Da je bil poleg Martina Baturine vratar Dominik Livaković kljub štirim prejetim golom morda celo najboljši mož Hrvaške v prvih 180 minutah, veliko pove o igri vatrenih. Na Hrvaškem, kjer je nekaj milijonov selektorjev, so zaskrbljeni predvsem nad izvedbo nogometašev, ki bi morali biti udarni aduti. Joško Gvardiol, Mateo Kovačić in Luka Modrić, ki je proti Panami odigral jubilejni 200. nastop v kockastem dresu. Ni veliko manjkalo, pa bi mu Panamci, ki šele drugič igrajo na SP, na petih dozdajšnjih tekmah pa še niso osvojili točke, pokvarili jubilej.
Bronasti z zadnjega SP so igrali v krču, kot da jim je imperativ zmage naložil dodatno breme na pleča. V avtobusu na poti nazaj v hotel so si lahko zavrteli Severinino Aaaaante. Junak dneva je bil Ante Budimir, eden bolj podcenjenih napadalcev, ki je dosegel edini gol na srečanju. Gol za zmago, ki je bila po mučenju kot bronhi – da se lažje diha. »Iskreno povedano, nisem pričakoval, da bo tekma tako zahtevna. Nismo se odzvali na najboljši način, kar pripisujem pritisku, saj smo morali osvojiti vse tri točke. Upam, da nam bo ta zmaga prinesla več samozavesti in da ne bomo več igrali v takšnem krču,« je bil po tekmi iskren selektor Zlatko Dalić, ki bi v primeru, da bi Hrvaška po Euru 2024 še drugič zapored veliko tekmovanje končala že po skupinskem delu, najbrž končal svojo zgodbo na njeni klopi.
Tako strokovnjaki kot laiki so si enotni, da je bila kljub zmagi to še ena predstava za čimprejšnjo pozabo. Kar nekaj se jih je nabralo v zadnjem času. »Glede na to, kako smo igrali, smo jo še dobro odnesli, ampak tako ne moremo naprej,« se je glasil eden od komentarjev po mučenju z reprezentanco, ki sodi v konferenčno ligo, če se izrazimo v klubskem nogometnem žargonu.
Volk sit in koza cela?
Danes jih čaka (še) težji nasprotnik, na nasprotni strani bo tekmec, ki sodi v evropsko ligo, pogleduje pa tudi proti ligi prvakov. V vročici sobotne noči bosta Modrić in druščina zaplesala z ganskimi nogometaši. Ura (in pol) resnice. Zmaga jim prinaša (vsaj) drugo mesto v skupini, tudi točka pa bi bila dovolj za napredovanje v izločilne boje. Tudi v primeru poraza še ne bi bili povsem odpisani, toda v tem primeru usode ne bi imeli več v svojih rokah oziroma nogah in bi morali upati na ugoden razplet v drugih skupinah.
Morda bo v mestu bratske ljubezni, kot tudi pravijo Filadelfiji, prišlo do nekega tihega dogovora v slogu tistega reka o sitem volku in celi kozi, ob neodločenem izidu bi namreč napredovali tako Hrvaška kot Gana. Ne bi bilo prvič na tem prvenstvu, da bi se volk nasitil, koza pa ostala cela. Avstralija in Paragvaj sta denimo v četrtek odigrala 0:0 za v učbenike. »Če želite kdaj videti 22 moških, ki se pretvarjajo, da igrajo nogomet, pri tem pa pazijo, da nihče po naključju ne doseže gola, si oglejte tekmo Paragvaj – Avstralija. Ker obema reprezentancama za napredovanje zadostuje neodločen izid, se je tekma spremenila v miren kardio trening,« se je glasil eden boljših komentarjev na uspavanko iz Santa Clare.
Prvi pari že znani
Čeprav Avstralci in Paragvajci niso šli v tovrstne ekstreme, pa je nekatere starejše ljubitelje nogometa to spomnilo na eno največjih kontroverznosti v zgodovini svetovnih prvenstev, ko sta leta 1982 Avstrija in Zahodna Nemčija v Gijónu odigrali tekmo, o kateri se govori še danes. Pred zadnjim krogom skupinskega dela bi namreč minimalna zmaga tedanje Zahodne Nemčije nad Avstrijo obe reprezentanci popeljala v drugi krog, hkrati pa bi s turnirja izločila Alžirijo. In prav to se je zgodilo. Zahodna Nemčija je zgodaj povedla, nato pa sta obe reprezentanci preostanek tekme preživeli z izmenjavanjem podaj na sredini igrišča, ne da bi katera koli resneje poskušala doseči še kaj več. Sramota iz Gijona ali nogometni anšlus, kakor vam je ljubše.
Bodi dovolj zgodovine, slika na SP 2026 se počasi razjasnjuje, znani so že prvi pari šestnajstine finala. Nizozemska – Maroko, ZDA – BiH, Brazilija – Japonska …
