Ko Zeph Thomas razmišlja o svoji nogometni poti, brez sramu prizna: »Če nisem dobil denarja, za katerega sem mislil, da si ga zaslužim, sem kar odšel.« To je morda najbolj jedrnat opis kariere, ki jo je zaznamovalo kar 39 selitev v 18 letih. Napadalec, ki zdaj šteje 36 let, je dokaz, da nogometna pot ni vedno ravna črta od mladinskega pogona do statusa zvezdnika in milijonskih zaslužkov.
Njegov seznam nekdanjih klubov je sila zanimiv in precej dolg. Petkrat je igral za Rossington Main, štirikrat za Mickleover Sports, trikrat za Frickley Athletic. Pot ga je vodila v ZDA h Garden City Broncbusters, v Belgijo k Montegnee, pa v Kanado k Thunder Bay Chill. Sledili so Cowdenbeath, Boston United, Harrogate Town, Scarborough Athletic, Stafford Rangers, Leek Town. In še bi lahko naštevali: Ilkeston Town, Matlock Town, Goole, Glossop North End, Stocksbridge Park Steels, Brighouse Town (dvakrat), Emley, Harrogate Railway Athletic, Sheffield, Shaw Lane, Belper Town, Parkgate, Campion, Eccleshill United, Selby Town in Ossett United.
V svoji karieri je nabral več selitev kot mnogi ljudje v vsem življenju, a Thomas pravi, da se ni nikoli usedel in preštel vseh klubov. »Niti enkrat. Spisek je enostavno predolg,« se je namuznil.
Srečanje z Vardyjem
Njegova zgodba se je začela pri Rotherhamu Unitedu, kjer je bil njegov trener v mladinski ekipi Mark Robins, nekdanji napadalec Manchestra Uniteda. Leta 2008 je odšel, ne da bi kdaj zaigral za člansko ekipo. »Bil sem malce trmast in naiven. Spomnim se, da sem zabil gol za rezervno ekipo, naslednji dan pa smo morali priti na vaje in tek za regeneracijo, kar mi ni dišalo. Takrat nisem mislil, da bi moral delati kaj takega. Če bi bil moj odnos boljši, bi se verjetno vse skupaj izšlo drugače.«
Po razbitih sanjah o igranju na največjem nogometnem odru se je Thomas podal na izjemno pot skozi nižje angleške lige, z vmesnimi postanki v ZDA, Kanadi, Belgiji in na Škotskem. V sezoni 2013/14 je bil na seznamu kar petih klubov, v sezoni 2016/17 pa jih je zamenjal šest. Najdlje se je ustalil pri Brighouse Townu, kjer je po vrnitvi v klub ostal od leta 2020 do 2023.
Ko je nosil dres Stocksbridge Park Steels, se je pomeril z Jamiejem Vardyjem, ki je takrat igral za Halifax Town. Medtem ko je Vardy kasneje z Leicestrom Cityjem osvojil angleško prvenstvo in se prebil tudi v reprezentanco, je Thomas leta 2013 skoraj končal kariero zaradi poškodbe prepone. Delal je v klicnem centru v Rotherhamu in razmišljal o vstopu v vojsko, preden je dobil priložnost v Kanadi pri Thunder Bay Chill. »Bila je dobra izkušnja, lahko pa bi bila boljša. V lovu za večji zaslužek sem se selil v vse smeri. Je bilo pa igranje v različnih državah izjemna izkušnja. Vsem mladim igralcem bi priporočal, da izkusijo kaj takega, če dobijo priložnost.«
Včasih se počuti kot hinavec
Nomadsko življenje Thomasa pa se je, kot kaže, za zdaj končalo. Leta 2024 je prevzel vlogo trenerja-igralca pri klubu Dearne & District, ki danes igra v deveti angleški ligi. Klub iz vasi Goldthorpe pri Barnsleyju se pripravlja na zgodovinski prvi nastop v pokalu FA. V soboto gostujejo pri Runcorn Townu, kar je eden od 219 obračunov v začetni fazi tekmovanja. »Od leta 2021 smo naredili velik napredek in zdaj nas čaka nastop v pokalu FA. To je ogromna stvar za naš kraj,« je navdušen Thomas, ki z ženo Marie in otrokoma živi le pet minut hoje od igrišča. Svoje delo pri Dearne & Districtu združuje z vlogo glavnega trenerja ekipe Derby County do 12 let. Čeprav je še vedno registriran kot igralec, raje vodi ekipo s klopi in prenaša izkušnje na mlajše. »Včasih se počutim kot hinavec, saj sem se za dodaten denar selil iz kluba v klub. Zdaj svojim igralcem pravim, naj se osredotočajo na delo, saj bo denar že še prišel.«