Izkazalo se je, da se je od reprezentance poslovil že konec septembra, ko je na tekmi z Norveško s kislim izrazom na obrazu cel večer presedel na klopi za rezervne igralce, nekaj dni pozneje pa zapustil reprezentančni tabor. Portugalci so mu za samovoljni dohod odmerili bolj ko ne simbolično kazen in zdelo se je, da bi med Ronaldom in selektorjem Jorgejem Jesusom vendarle lahko prišlo do sprave oziroma premirja ter da bo tudi CR7 dobil priložnost, da se na dostojnejši način poslovi od ljubljenega dresa in navijačev. Na način, kot se poslavljajo legende.
Selektor Jesus ga je uvrstil na širši seznam za novembrsko reprezentančno akcijo in bi ga tudi vpoklical za tekmi z Dansko in Walesom. Kot pišejo portugalski mediji, se je Ronaldo tega zavedal, a ker se ne želi vrniti v reprezentanco, dokler je selektor Jesus, se je odločil, da bo dan pred objavo seznama napovedal svoje slovo. Vse to se je zgodilo, ne da bi govoril s selektorjem. Nazadnje sta govorila 30. septembra, na dan, ko se je de facto končala njegova reprezentančna kariera.
Odhaja dvignjene glave
Rane po domnevno prelomljeni besedi selektorja so bile, tako kaže, pregloboke in včeraj malo pred poldnevom je po svetovnem spletu zakrožil njegov poslovilni nagovor portugalskemu ljudstvu. »Skozi leta sem spoznal nekaj stvari: zadetki zbledijo, lovorike končajo v muzejih, rekordi s časoma padejo. A obstaja stvar, ki je čas ne more izbrisati – mesto v ljudskih srcih. Če sem vas kadar koli osrečil, če ste zaradi katerega od mojih golov objeli sočloveka, pozabili na vsakodnevne skrbi ali bili ponosni na svojo državo, potem je bilo vse skupaj brez dvoma vredno … Odhajam dvignjene glave, ponosen na prehojeno pot in vedoč, da sem za Portugalsko vedno dal vse, kar sem imel … Vse življenje sem garal, da bi postal najboljši nogometaš na svetu, danes pa sem spoznal, da je bil moj največji dosežek, da sem imel čast predstavljati najboljšo državo na svetu. Hvala za teh 23 let …« je med drugim dejal v čustvenem monologu, za glasbeno podlago v ozadju pa si je pri tem izbral mojstrovino Ennia Morriconeja iz špageti vesterna Bilo je nekoč na Divjem zahodu.
Lov na 1000. gol se nadaljuje
Bilo je nekoč v portugalski reprezentanci. Reprezentančni dres si je prvič nadel avgusta 2003 na prijateljski tekmi s Kazahstanom. Takrat 18-letni Ronaldo je v igro vstopil ob polčasu namesto Luisa Figa, predhodnika v dresu s številko sedem. Štafeta je bila predana. Bil je začetek velike zgodbe. Ali ga imate radi ali ne, številke ne lažejo. Guinnessovske številke. V dresu z državnim grbom je zbral 234 nastopov in dosegel 146 golov, oboje sta rekordni številki. Osvojil je tri lovorike: dve ligi narodov in evropsko prvenstvo 2016, ki je bilo, kot se je kasneje izkazalo, vrhunec njegove reprezentančne zgodbe, pa čeprav je veliki finale s Francijo zaradi poškodbe vse od 25. minute spremljal s klopi.
Manjkala je le tista glavna stvar, manjkal je le sveti gral. V nasprotju z Messijem mu nikoli ni bilo dano, da bi vzel v roke in dvignil v zrak pokal, poimenovan po Julesu Rimetu. Morda je tudi zato tako dolgo vztrajal in vlekel svojo reprezentančno zgodbo, toda naslov svetovnega prvaka je na koncu ostal njegov veliki beli kit.
Ni jih malo, ki bodo rekli, da je bil ta bis nepotreben. Da je Ronaldo iz gonilne sile postal zaviralec. Balast, ki zavira ustvarjalnost ene najbolj talentiranih ekip. Preslab za na igrišče, prevelik za na klop. Tudi ali predvsem na zadnjem mundialu.
Zdaj se je poslovil. »Končno,« je na X komentiral administrator profila letalskega prevoznika Ryanaira, ki je znan po sarkastičnih objavah. Konec reprezentančne zgodbe seveda ne pomeni tudi konca kariere. Za Al Nassr bo še igral, lov na 1000. gol se nadaljuje.