Lionel Messi se je poslovil v slogu. Tako kot se poslavljajo največji. V s čustvi nabitem večeru, ko so tudi odrasli možje jokali. Monumentalno slovo na Monumentalu.
Njegova reprezentančna pot je bila dolga, polna vzponov in padcev. Na svojih ramenih je dolgo nosil pričakovanja tega 46-milijonskega naroda, obsedenega z nogometom. In tega bremena ni bilo vedno najlažje nositi. Nekajkrat je klecnil pod njim, nikoli pa bolj kot poleti 2016 po še enem, četrtem zaporednem izgubljenem velikem finalu. »Ne morem več,« je dejal po porazu v finalu južnoameriškega prvenstva. »Zelo sem se trudil, da bi Argentino popeljal do naslova, a mi ni bilo usojeno.« Ne joči za menoj, Argentina, je v slogu Evite Peron ali Madonne, kakor vam je ljubše, sporočal rojakom. A Argentina je jokala, moledovala, ga rotila in prosila. In ga na koncu tudi zlomila. Vrnil se je, Argentina pa se je z njim vrnila na sam vrh.
Na debiju rdeči karton po minuti igre
Vse se je začelo avgusta 2005 na prijateljski tekmi z Madžarsko. Debitant Messi je v igro vstopil sredi drugega polčasa in že po vsega minuti igre prejel rdeči karton zaradi grobe igre. Kdo bi si takrat mislil, da je bilo tistih klavrnih 60 sekund začetek neke velike, največje zgodbe. Od tistega popoldneva do torkovega večera na Monumentalu. Vmes pa vse in še svet. Rekordnih 208 tekem, rekordnih 126 golov, en naslov svetovnega prvaka, dve osvojeni Copa America in Finalissima. Vse in še svetovno. Naslov svetovnega prvaka v Katarju je bil vrhunec njegove kariere. S pokalom Julesa Rimeta je na argentinskem nogometnem Panteonu končno lahko sedel ob bok Diegu Maradoni.
Če je njegov veliki rival Cristiano Ronaldo postal tudi ali predvsem breme svoji izbrani vrsti, je bil Messi glavni razlog, da so Argentinci na letošnjem mundialu vnovič prišli do finala. Ni bilo labodjega speva, prej nasprotno, Argentina si namreč v finalu s svojim antinogometom ni pridobila prav veliko simpatij, toda Messi je bil kljub 39 letom na grbi med najboljšimi posamezniki turnirja, domov je navsezadnje odnesel tako srebrno žogo kot srebrni čevelj.
Nekaj tednov po koncu SP je napovedal slovo. Tokrat dokončno. Ne joči za menoj, Argentina. A Argentina je jokala. Tudi včeraj, ko je odplesal še zadnji tango. Jokal je tudi Messi. Že na avtobusu, s katerim se je reprezentanca mimo reke navijačev pripeljala na stadion Monumental. »Danes moram doživeti najbolj žalosten dan v svoji karieri: slovo od reprezentance. Izjemno boleče je, da se ne bom več vračal. Najraje bi igral do konca življenja, saj je igranje za Argentino najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi.«
Petinosemdeset tisoč vstopnic za ta njegov zadnji ples so razgrabili v uri in pol. Lahko bi napolnili še tri ali štiri takšne stadione, pa čeprav je bil na drugi strani Benin, nogometni malček, ki ni nikoli nastopil na SP. Lahko bi bila na drugi strani tudi selekcija slovenske tretje lige vzhod, pa bi prodali še nekajkrat toliko vstopnic. Vsi so prišli iz enega samega razloga, zaradi enega samega nogometaša. Da bodo lahko čez mnogo let vnukom pripovedovali, da so bili tam, da so na lastne oči videli Messijev poslednji tango.
Pripravil jim je še en šov. Argentina je slavila s 3:0, Messi pa je slovo začinil s še enim, že 126. zadetkom v dresu z državnim grbom. A rezultat je bil tokrat zgolj zaznamek na dnu strani. To je bil Messijev večer, ki ga ni mogel pokvariti niti nepotreben dodatek s Falklandskimi otoki.
Nobena zgodba ni večna, a če je prava, ostane za vse večne čase. In Messijeva v dresu Argentine je bila brez dvoma ena takšnih.
Ronaldova resnica
Medtem ko je Messi odplesal veličastni zadnji tango, pa se nadaljujejo polemike okoli Cristiana Ronalda. Ta je držal besedo in po koncu tega reprezentančnega ciklusa predstavil svojo plat zgodbe oziroma spora s selektorjem Jorgejem Jesusom. »Trener ni držal besede, ki mi jo je dal,« v svojem dolgem zapisu, ki je luč sveta – kakšno naključje – ugledal nekaj ur pred Messijevo poslovilno tekmo, trdi Ronaldo. Njegov zapis naj bi bila vsa resnica in nič drugega kot resnica, če si sposodimo frazo iz ameriške pravne terminologije, pri tem pa predstavi tudi osem točk, ki naj bi jih selektor Jesus po dogovoru prebral na novinarski konferenci pred tekmo z Dansko. Pri tem je še posebej zanimiva šesta točka, ki se je po Ronaldovih besedah glasila takole: »Naredil sem napako, ko sem na ogrevanje poslal igralca takšnega kova, kot sta Pelé ali Maradona, nato pa ga nisem poslal v igro. Če bi bilo to danes, tega ne bi storil.«
Kakor koli, selektor plonk listka ni uporabil in Portugalci so dobili svojo različico Šmarne gore. Goro šmorna, ki pa nikomur prav ne tekne in ki se bo bržkone pražil še kar nekaj časa. Ronaldo je ob koncu svojega traktata sicer zapisal, da to ne pomeni nujno konca njegove reprezentančne poti in da je še pripravljen pomagati. Če bo zdrav, če bo igral in če bo v formi. Kaj morata pri tem storiti zveza in/ali selektor Jorge Jesus, ni razkril. Portugalska je dobila vse štiri tekme pod vodstvom novega selektorja, kar Ronaldu ne gre ravno na roko. »Nisem prebral Cristianove izjave, gledal sem tekmo portugalske reprezentance do 21 let. Zdaj bom imel čas, da jo preberem,« je na željo po komentarju odvrnil Jesus.
Skratka, se nadaljuje, kot zapišejo ob koncu nekaterih filmov.