Nobena novica ni, da so tako imenovani odmori za hidracijo, ena najnovejših Fifinih pogruntavščin, naleteli na mešane odzive. Upali bi si trditi, da je več negativnih. Precej več. Žvižgi na stadionih med temi minutami odmora so vse glasnejši in vse pogostejši. Kritiki med drugim pravijo, da z uvedbo v mislih niso imeli zdravja in počutja igralcev niti kvalitete same igre, ampak nekaj povsem tretjega – finančne in komercialne interese. All 'Bout The Money, kot se je glasil naslov glasbenega hita s konca devetdesetih let prejšnjega stoletja. Vse je v denarju.
Pri tem vse skupaj diši po amerikanizaciji nogometa, tudi »soccer«, kot nogometu še vedno pravijo onkraj velike luže, je namreč zdaj podobno kot košarka in ameriški nogomet razdeljen na četrtine. Tradicionalisti se pri tem držijo za glavo; Uefa je denimo že sporočila, da v tekmovanjih pod svojim okriljem obveznih premorov ne namerava uvesti. No, ta »minuta odmora«, ki je sicer dolga tri minute, je po četrtkovem večeru v Bosni in Hercegovini še manj priljubljena.
Razpad sistema
Precej manj od pokroviteljev in televizijskih hiš, ki seveda tudi dodatna premora v veliki večini izkoristijo za dodatne oglasne bloke, so nad njim navdušeni navijači in bržkone številni igralci. Ti dodatni premori pogosto opazno motijo tok igre oziroma lahko nogometaše vržejo iz ritma. Nekaj, o čemer bi denimo veliko znali povedati nogometaši BiH.
V zadnji četrtini četrtkove tekme s Švico se jim je namreč vse porušilo. Če so do prekinitve sredi drugega polčasa držali ravnotežje in s tem ohranjali prazno mrežo, je v zadnji četrtini – oh, kako čudno se to sliši v nogometu – vse krenilo navzdol. Prejeti zadetek, rdeči karton – in vlak je začel drveti v prepad. Sledil je razpad sistema, Švicarji pa so se ob tem vpisali v zgodovino svetovnih prvenstev kot prva reprezentanca, ki je na eni tekmi kar štirikrat zadela po 74. minuti.
Seveda nikoli ne bomo izvedeli, kako bi se tekma razpletla, če ne bi bilo omenjene prekinitve, a da je vse skupaj še bolj bizarno, se je tekma igrala na supermodernem stadionu SoFi, pod pokrito streho, tako da bi težko govorili o peklenski vročini in/ali sopari. Seveda pa bi bilo abotno iskati razloge (zgolj) v tej prekinitvi. BiH, pri kateri je bil kapetan Edin Džeko tokrat v začetni enajsterici, je v prvi vrsti izgubila zaradi individualnih napak, padca zbranosti in podrobnosti, ki se na tej ravni drago plačajo. Poenostavljeno, Švica je bila na koncu boljša.
Proti Katarju brez stebra obrambe
Neuradna himna reprezentance Take Me To America je po koncu prvega obiska ZDA tako hitro utihnila. Tarik Muharemović se je po tekmi opravičil navijačem zaradi rdečega kartona, seveda pa bo moral izpustiti dvoboj s Katarjem – neposredni rdeči karton pomeni avtomatično prepoved nastopa na naslednji tekmi –, kar je velik udarec za Bosance pred eno največjih tekem v zgodovini.
Računica za naslednjo tekmo je kristalno jasna, zmaga proti Katarju jih pelje v šestnajstino finala, remi in poraz domov. V tej luči je svoje varovance v slačilnici nagovoril selektor Sergej Barbarez: »Ne maram samopomilovanja. Stopil sem v slačilnico in jim rekel, da imajo eno uro časa, da so slabe volje, potem pa dvignemo glave in gremo naprej.« A zmaji bodo morali prikazati precej več kot proti Švici, predvsem pa bodo oni tisti, ki bodo morali prevzeti pobudo. »Za nas ni lahkih nasprotnikov. Smo ekipa srednje kakovosti in proti vsakomur se bomo morali pošteno potruditi,« je rojakom čistega vina nalil legendarni Safet Sušić - Pape.