Svetovno prvenstvo v nogometu, vrhunec mednarodnega športa, je že dolgo prizorišče, kjer se prepletajo nacionalni ponos, nadarjenost in strast. Vendar pa v ozadju tradicionalnih pripovedi o domačih junakih in neomajni zvestobi reprezentančnemu dresu poteka tiha revolucija. Vse več izbranih vrst se zanaša na igralce, rojene v tujini, kar spreminja podobo mednarodnega nogometa in odpira vprašanja o identiteti, pravilih in prihodnosti tega športa.
Fifa leta 2021 dodatno sprostila pravila
Podatki so zgovorni: skoraj 25 odstotkov od 1248 igralcev na letošnjem svetovnem prvenstvu igra za državo, v kateri se niso rodili. Na turnirju leta 2006 je bil ta delež manjši od devetih odstotkov. Naraščajoč trend, ki ga omogočajo razmeroma ohlapna pravila Mednarodne nogometne zveze Fifa, postaja pomemben dejavnik predvsem za nogometne sile v vzponu. Reprezentance, kot so Maroko, Turčija in Senegal, to fleksibilnost izkoriščajo za krepitev svojih vrst z nadarjenimi igralci, ki so se razvijali v tradicionalnih nogometnih velesilah.
Da bi nogometaš igral za določeno državo, mora imeti njeno državljanstvo. Vendar pa to ne pomeni, da mora biti tudi njen rezident. Državljanstvo je mogoče pridobiti, če je bil eden od igralčevih staršev ali celo starih staršev rojen v tej državi. To odpira vrata številnim igralcem, ki so se rodili in odraščali v eni državi, da igrajo za drugo, v kateri imajo družinske korenine. Tak primer je denimo Sergino Dest, član reprezentance ZDA. Rodil se je na Nizozemskem in vso kariero igra v Evropi. Njegov oče je iz Surinama in se je kot otrok priselil v ZDA ter kasneje postal ameriški državljan. To je Destu omogočilo, da je zaigral za ameriško reprezentanco.
Fifa je leta 2021 dodatno sprostila pravila in omogočila igralcem, da zamenjajo reprezentanco, pod pogojem, da za svojo prvo državo niso odigrali več kot treh tekem in nobene na velikem reprezentančnem turnirju. To pravilo so izkoristili in izkoriščajo številni igralci, vključno z branilcem Konga Aaronom Wan-Bissako, ki je »prestopil« iz Anglije, in avstralskim vezistom Cristianom Volpatom, ki se je »odrekel« Italiji.
Kar 19 reprezentantov Maroka rojenih drugje
Maroko je na svetovno prvenstvo 2022 v Katar prišel s 14 igralci, rojenimi v tujini. Branilec Achraf Hakimi se je rodil v Španiji in se nogometno izobraževal v mladinskem pogonu Reala Madrid, medtem ko je vezist Sofyan Amrabat rojen in vzgojen na Nizozemskem, kapetan Romain Saiss pa v Franciji. Maroška nogometna zveza je to strategijo za leto 2026 še okrepila. Na tokratnem mundialu je kar 19 članov ekipe rojenih v tujini, od tega jih je 12 odraščalo v Franciji ali Španiji. Njihovemu zgledu so sledile tudi druge države, kot so Tunizija, Alžirija, Bosna in Hercegovina, Kongo in Katar, kjer več kot polovico ekip sestavljajo igralci, rojeni zunaj njihovih meja.
Nacionalne zveze sicer nerade javno govorijo o svojih prizadevanjih za novačenje igralcev iz diaspore. Kljub temu pa je eden od direktorjev srednje uvrščene reprezentance na Fifini lestvici javnosti pojasnil, kako stvari potekajo. »Poskušamo zgraditi neformalno mrežo potencialno dostopnih igralcev. Ko izvemo za koga, ki ima ustreznega starša ali starega starša, ga vnesemo v naš sistem, ga spremljamo, ocenjujemo prek videoposnetkov in ogledov v živo. Če smo zadovoljni z njegovo ravnjo, vzpostavimo stik in ga začnemo nagovarjati, običajno prek selektorja.«
Globalizacija reprezentančnega nogometa je odraz prilagajanja spreminjajočemu se svetu. Medtem ko nekateri v tem vidijo problem in potencialno upadanje nacionalnega ponosa, drugi izpostavljajo priložnost za igralce, ki v določenem okolju ne bi dobili priložnosti, in posledično obogatitev mednarodnega nogometa. Ne glede na stališče pa je očitno, da je trend v porastu in da bo še naprej oblikoval prihodnost tega športa.