Za Jugoslavijo je bil četrtfinale glede na stanje v državi sijajen rezultat. Država domnevnega bratstva in enotnosti se je namreč konec osemdesetih in v začetku devetdesetih znašla v kaotičnem stanju, ki ni obšlo niti nogometa. Bilo je to le poldrugi mesec po tisti razvpiti, nikoli odigrani tekmi med Dinamom in Zvezdo za Maksimirju ter kungfu udarcu Zvonimirja Bobana v prsi policista. In bilo je le nekaj tednov po tistem, ko je na taistem Maksimirju 20.000 ljudi izžvižgalo himno Hej, Slovani, številni pa so pri tem vihteli zastavo Nizozemske, tekmice v tisti generalki za SP. Legendarnih izjav v tistem zagrebškem popoldnevu ni manjkalo. »Ajde, nas 11 proti 20.000,« je soigralce poskušal motivirati Faruk Hadžibegić. »Nisem vedel, da imamo v Zagrebu toliko navijačev,« je v smehu dejal Frank Rijkaard. Precej manj do smeha je bilo Draganu Stojkoviću. »Jugoslavije ni več,« je tisti večer modro ugotovil Piksi. V takšnem ozračju in s takšno popotnico so »plavi« odšli v Italijo ter tam prišli pred vrata raja, pred vrata polfinala. En strel, en sam strel, kot je v Lovcu na jelene govoril Robert de Niro, v ozadju nekje pa je Tanja Bošković prepevala sijajni Tango smrti. »Igrajva se najlepšo igro, naj mi veselje napolni grudi … Daljne zvezde ječijo, ljubek sijaj se ugaša, moje srce že dolgo sluti, da bo vsemu prišel konec … Plešiva ta tango smrti kot nekoč, naj se vse zavrti …«
Zadnji strel, ki je postal mit
In so ga plesali. Na drugi strani pa Argentina. Argentina, ki se je skozi turnir šlepala na krilih Diega Maradone in vratarja Sergia Goycochee, ki je v Italijo prišel kot rezerva, po zlomu noge Neryja Pumpida pa postal številka ena. Ter mojster za enajstmetrovke.
»Plavi« (v tistem popoldnevu resda beli) so sicer že po dobre pol ure ostali le z desetimi možmi, potem ko je Refiku Šabanadžoviću v le sedmih minutah uspelo prejeti dva rumena kartona. A tudi z igralcem manj so bili Jugoslovani naslednjih 90 minut vsaj enakovreden tekmec branilcem naslova. Še več, priigrali so si nekaj lepih priložnosti, toda nogometni bogovi so bili v tistem popoldnevu ponovno na strani Argentine. Tudi pri enajstmetrovkah, ko sta med drugim, ironija, (z)grešili obe desetki, Piksi in Maradona.
Zadnjo rešilno bilko je imel v rokah oziroma nogah Hadžibegić, toda žoga je končala v naročju Goycochee. »Prepričan sem, da če bi zadel tisti strel, bi se prebili v polfinale. Ne bi rad zvenel pretenciozno, toda mislim, da v tem primeru ne bi prišlo do vojne,« je leta kasneje trdil Hadžibegić. Da je Jugoslavija dokončno umrla tam, v Firencah, 30. junija 1990 malo po sedmi zvečer. A bil je to bržkone še eden od mitov v državi, ki je živela od mitov in je bila tudi sama navsezadnje en velik mit.
S figuro manj skoraj premagali velemojstra
Morda je popoldne v Firencah še najbolje povzel Miljan Miljanić, takratni zvezni kapetan, kar bi bilo danes neka mešanica predsednika zveze in športnega direktorja reprezentance. »Če bi se izrazil po šahovsko, bi rekel, da smo s figuro manj skoraj premagali velemojstra, ki smo ga ves čas držali v šahu.« Kakor koli že, Argentina je šla v polfinale in prek Italije ter še nekaj enajstmetrovk v veliki finale, kjer jo je v obračunu z Nemčijo pokopala – enajstmetrovka. Jugoslavija pa je, kot se je izkazalo, v Firencah odplesala poslednji tango. Kmalu po tistem dnevu je dokončno šlo vse k vragu, država, v kateri že dolgo ni bilo več ne bratstva ne enotnosti, in z njo seveda tudi reprezentanca sta počasi odromali na smetišče zgodovine.
Ni bila sicer to prav zadnja tekma izbrane vrste Jugoslavije. »Plavi« so navsezadnje zaigrali tudi v kvalifikacijah za EP 1992, si zanesljivo priborili nastop na Euru v Nemčiji, a na predvečer prvenstva so Združeni narodi sprejeli resolucijo 757, s katero so uvedli sankcije proti ZR Jugoslaviji, nogometno reprezentanco, katere dres sta še vedno nosila tudi Slovenca Džoni Novak in Darko Milanič, pa so posledično pet pred dvanajsto vrgli s tekmovanja. In na prvenstvo so s plaže – dobesedno in v prenesenem pomenu – prišli Danci ter senzacionalno osvojili naslov prvaka. Medtem ko s(m)o se na hribovitem Balkanu pogrezali vse globlje v grozljivko, so Danci spisali pravljico za vse večne čase, a to je že zgodba za kdaj drugič.