Liverpool (6 naslovov), Manchester United (3), Chelsea (2), Nottingham Forest (2), Manchester City (1) in Aston Villa (1). To je seznam angleških klubov, ki so osvojili naslov evropskega prvaka. Da, na njem boste zaman iskali Arsenal, kar je nenavadno za klub njegove veličine. Najbliže je pokalu z velikimi uhlji prišel leta 2006, ko so Thierry Henry in druščina v finalu v Parizu izgubili proti Ronaldinhovi Barceloni (1:2).
Podobno kot v finalu 2006 tudi dvajset let kasneje niso v vlogi favorita, ta pripada branilcem naslova iz Pariza, ki so v izločilnih bojih pokazali sijajne predstave. Vrhunec je bil seveda polfinalni obračun z Bayernom. Predvsem tista prva tekma v francoski prestolnici bo še dolgo ostala v spominu. Tekma, ki je imela vse. Vse in še devet golov. Taktični guruji so morda zmajevali z glavami, toda to je bila ura in pol čiste zabave. Dve uri, po katerih smo praktično v en glas dejali – še bi. Bil je to totalen nogomet in totalna zabava. Moderna klasika, ki je bila najboljša možna reklama za nogomet. Devetdeset minut za v nogometni Louvre. Oče totalnega nogometa Rinus Michels bi v tistem večeru na Parku princev bržkone skakal od navdušenja. Po drugi strani pa se je Helenio Herrera, ki je izpopolnil catenaccio, bržčas obračal v grobu.
Legendarnemu Herreri, arhitektu Grande Interja, bi bil bržkone bolj všeč slog Arsenala. Racionalno, pragmatično, nadzorovano. Na rezultat. »Poraženci tarnajo o umetniškem vtisu, zmagovalci pa odidejo domov in spijo s kraljico maturantskega plesa,« če malce priredimo rek z one strani velike luže.
Arsenal Mikela Artete je svoj niz uspehov zgradil na obrambnem nadzoru. Ni jih bilo malo, ki so obračunu PSG in Bayerna zaradi zgoraj zapisanega prilepili oznako finale pred finalom, toda kljub ne ravno najlepšemu umetniškem vtisu so si Topničarji več kot zaslužili svoje mesto v finalu. Številke, rezultati navsezadnje ne lažejo. Londončani so še neporaženi v letošnji ligi prvakov. Skupinski del so končali s stoodstotnim izkupičkom, pri tem pa prejeli le štiri zadetke. Skupno so na 14 tekmah v ligi prvakov mrežo kar devetkrat ohranili nedotaknjeno.
Napad proti obrambi
Na podlagi tega bi lahko zapisali, da bomo v soboto pozno popoldne na Puškaš Areni spremljali dvoboj dveh različnih slogov. Morda je nekoliko preveč poenostavljeno letošnji finale orisati kot pariški napad proti Arsenalovi obrambi, vendar so Topničarji verjetno najbolje opremljena ekipa za zaustavitev uničujočega napada Parižanov na čelu z Gruzijcem Hvičo Kvarachelio, ki spomladi igra v življenjski formi.
Gre sicer za ponovitev lanskega polfinala, ko je PSG dobil obe tekmi (1:0 in 2:1). Toda Arsenal je v letu dni napravil nov korak naprej. Zdi se, da je Artetova četa zdaj res dozorela tudi za največje podvige. Arsenalov vzpon pod vodstvom Baska je bil postopen, a konstanten. O tem pričajo tudi rezultati v ligi prvakov. Četrtfinale v sezoni 2023/24, polfinale v 2024/25 in zdaj prvi finale lige prvakov po sezoni 2005/06. »Ko igraš največje tekme, morajo vsi igralci narediti korak naprej, ne le jaz. Mislim, da smo to v zadnjih letih delali, posebej v ligi prvakov. Prav to pa bomo potrebovali tudi tokrat v finalu,« pravi katalizator angleške ekipe Declan Rice.
Ščepec slovenskega pridiha
Prvi naslov angleškega prvaka po več kot dveh desetletjih je bil dodatna injekcija samozavesti pred potjo v Budimpešto. V primeru Arsenalove zmage si bodo lahko na Otoku zavrteli tisto vižo oziroma refren iz leta 1996. Football's coming home, nogomet prihaja domov. V primeru Arsenalove zmage bi namreč vse tri evropske klubske lovorike romale na Otok. Aston Villa in Crystal Palace sta svoj del naloge opravila, hat-trick morajo dokončati Topničarji. Hat-trick, ki je do zdaj uspel le Italijanom daljnega leta 1990, ko je Milan osvojil pokal prvakov, Sampdoria pokal pokalnih zmagovalcev, Juventus pa pokal Uefa. Je pa seveda v isti sapi treba dodati, da je leta 1999 pokal pokalnih zmagovalcev romal na smetišče zgodovine, šele od leta 2021 in ustanovitve konferenčne lige pa imamo znova tri evropska klubska tekmovanja.
PSG, ki je v lanskem finalu v Münchnu milo rečeno razbil milanski Inter, je po drugi strani v priložnosti, da kot prvi po Realu in letu 2018 ubrani naslov. Pri Parižanih je vprašljiv nastop Achrafa Hakimija, oči pa bodo uprte predvsem v napadalni trio v sestavi Doue, Dembele, Kvarachelia. Slednji se omenja v pogovorih za ballon d'or, zmaga v ligi prvakov pa bi bila še en močan argument v glasovanju. »Želim ostati skromen, samo opravljam delo, ki ga imam rad,« odgovarja 25-letni Gruzijec.
Naj za konec še dodamo, da bo imel veliki finale v Budimpešti tudi ščepec slovenskega pridiha. Delegat Uefe bo namreč predsednik NZS Radenko Mijatović, kontrolor sojenja pa bo že petič Vlado Šajn. Pravico bodo na zelenici sicer delili Nemci na čelu z glavnim sodnikom, 42-letnim Danielom Siebertom. x