Atlantski arhipelag s 600.000 prebivalci. Branilec Shamrock Rovers, rojen na Irskem in najden na poslovno orientiranem spletnem družbenem omrežju linkedin. 40-letni vratar, član portugalskega drugoligaša Chavesa. Reprezentanca z vrednostjo vsega 54,5 milijona evrov. Ko seštejemo vse skupaj, bi morali biti Zelenortski otoki na papirju bolj kot resen nasprotnik za enega največjih favoritov svetovnega prvenstva Španijo lahek uvod v tekmovanje, na katerem četa selektorja Luisa de la Fuenteja resno računa na drugi naslov svetovnih prvakov. A šport in nogomet znata spisati neverjetne pravljice, kar ju dela tako zanimiva. Varovanci selektorja Bubiste so v Atlanti pokazali, kaj pomeni srčna borba do zadnjega atoma moči. Kljub temu da je imela Španija kar 74 odstotkov igralnega časa žogo v svoji posesti, so storili vsega en prekršek, na koncu pa se na prvi tekmi na mundialih veselili zgodovinske točke, ki je odmevala po vsem svetu.
Mislil, da gre za nezaželeno pošto
Ena glavnih junakov epskega uspeha sta bila ravno zgoraj omenjena nogometaša. Pico Lopes, v 88. minuti se je junaško vrgel pred strel Danija Olma, ki bi v nasprotnem primeru skoraj zagotovo končal v mreži, se je rodil v Crumlinu na Irskem, kjer je tudi odraščal. Njegov oče Carlos, kapitan križarke, je njegovo mamo Judy spoznal v Dublinu, kjer se je zasidral med enim od potovanj. Skupaj še z dvema bratoma sta ga starša ponosno spremljala s tribun stadiona v Atlanti. Njegov 98-letni dedek, ki še vedno opravlja kmetijska dela, je dogajanje spremljal na Sao Nicolauu, enem od otokov v domovini. Na tribunah je bila tudi družina njegove žene, vsi pa so žareli od ponosa.
Njegova zgodba je zdaj že znana, a vsakič ko jo slišite, se zdi bolj neverjetna. Nekdanji finančni svetovalec za hipotekarne kredite se je ob svojem poslu amatersko ukvarjal še z nogometom. Ko se je iz irskega prvoligaša Bohemian preselil k Shamrock Rovers, kjer se je lahko v popolnosti posvetil le nogometu, so prek linkedina z njim stopili v stik v Nogometni zvezi Zelenortskih otokov, a je sporočilo ignoriral. Bilo je v jeziku, ki ga ni razumel, zato je domneval, da gre za neželeno pošto. Takratni selektor Rui Aguas mu je namreč pisal v portugalščini. Ko ga je znova kontaktiral devet mesecev kasneje, ali je premislil o njegovi ponudbi, si je vzel čas, vnesel besedilo v spletni prevajalnik in bil v trenutku navdušen. O ponudbi ni premišljeval niti za sekundo, zadnjih sedem let pa je redni član reprezentance.
Vozinha v solzah
Kljub herojski predstavi Pica Lopesa pa je naziv igralca tekme pripadel 40-letnemu vratarju Josimarju Joseju Evori Diasu, bolje znanemu po vzdevku Vozinha, ki je bil nerešljiva uganka za španske nogometaše. Po koncu je od sreče planil v jok, najbolj pa si je želel, da bi jo lahko delil s pokojnimi starimi starši ali mamo, ki si ni mogla finančno privoščiti, da bi si ga na delu ogledala v živo. »Jokal sem, ker sem odrasel s starimi starši, ki so umrli pred nekaj leti. Kako ponosni bi bili name. Pomenili so mi vse, brez njih ne bi bil tukaj. Pa tudi ne brez mame, ki ni mogla zbrati denarja za vizum,« je pojasnil Vozinha.
Številka ena v reprezentanci Zelenortskih otokov je že 13 let in pravi, da je za ta trenutek garal vse življenje. »Nogomet sem začel profesionalno igrati pri 25 letih, leta 2012. Želel sem že skleniti kariero, a me je nekaj gnalo naprej. Hotel sem občutiti tak trenutek, sanjal sem o njem. Naše glavno orožje je izjemna povezanost. Vsi mislijo, da smo na svetovno prvenstvo prišli le sodelovat, a mi vemo, da imamo ekipo, ki jo nasprotniki morajo spoštovati. Še naprej se bomo borili za našo državo in se držali selektorjevih navodil. Nikakor ne želimo biti prepotentni, a ciljamo na napredovanje iz skupine. To bi šele bila zgodba,« je sklenil Vozinha, ki je s soigralci požel simpatije vsega sveta.