Cristiano Ronaldo je v svoji dolgi in plodoviti karieri osvojil praktično vse, kar se je osvojiti dalo. Večkrat. Naslove državnega prvaka v Angliji, Španiji, Italiji in Savdski Arabiji. Petkrat je osvojil ligo prvakov, štirikrat klubsko SP. Pa pokalne in superpokalne lovorike. S Portugalsko je bil leta 2016 evropski prvak, v letih 2019 in 2025 pa najboljši v ligi narodov. V njegovih vitrinah boste našli tudi pet zlatih žog in še številna druga individualna priznanja. Pri tem je postavil več rekordov. »Ne lovim rekordov, rekordi lovijo mene,« je dejal pred leti. In kar nekaj rekordov ga je ujelo. Nihče si dresa z državnim grbom ni nadel večkrat in nihče ni v njem dosegel več zadetkov. Da bi bila slika oziroma zbirka popolna, manjka le ena stvar. Manjka tista največja, najpomembnejša lovorika v svetu nogometa.
Pokal Julesa Rimeta je kot tisti prstan Mogote v Gospodarju prstanov. Edini, ki jim vsem vlada, edini, ki jih vse preseže. Seveda danes 41-letni Portugalec še zdaleč ni edini nogometni velikan, ki ni nikoli položil rok na sveti gral, poimenovan po dolgoletnem predsedniku Fife in očetu mundiala. Družba je naravnost imenitna. Marco van Basten, Michele Platini, neponovljivi enfant terrible George Best, izjemni branilec Paolo Maldini, njegov rojak Roberto Baggio, sijajna Brazilca Zico in Socrates, pa Ronaldov sloviti rojak Eusebio, Ferenc Puskas, Alfredo Di Stefano, ki sploh nikoli ni zaigral na SP, vratar vseh vratarjev Lev Jašin in Laszlo Kubala, če se vrnemo še dlje v preteklost. Nekateri so prišli blizu, boleče blizu, spet drugi niti ne.
Veliki Johan Cruyff je denimo leta 1974 Nizozemsko pripeljal vse do velikega finala in pred vrata raja, toda naslova se je na koncu veselila gostiteljica Zahodna Nemčija. Štiri leta kasneje v Argentini, ko so Nizozemci v velikem finalu znova morali priznati premoč gostiteljem prvenstva, ga ni bilo več zraven. Trikratni dobitnik nagrade ballon d'or, ki je bil zaščitni obraz in gonilna sila totalnega nogometa, je takrat že zaprl reprezentančno poglavje. Sprva sta krožili dve razlagi, zakaj ni nastopil na svetovnem prvenstvu v tej južnoameriški državi: po eni, bolj romantični, naj bi prvenstvo izpustil zaradi političnih razlogov, saj je bila takrat v Argentini na oblasti vojaška diktatura, po drugi naj bi ga od igranja odvrnila žena. A mnogo let kasneje je razkril, da so bili on in njegova družina leto dni pred prvenstvom v Barceloni tarča poskusa ugrabitve. Prav ta travmatični dogodek naj bi bil razlog za njegovo odločitev, da konča reprezentančno kariero. Bi bila zgodba s Cruyffom v postavi drugačna? Nikoli ne bomo izvedeli.
Največja napaka?
Kot ne bomo nikoli izvedeli, kaj bi bilo, če bi na SP pred štirimi leti Ronaldo začel četrtfinalni obračun z Marokom. »Odločitev, da je Cristiano Ronaldo proti Maroku začel tekmo na klopi za rezervne igralce, je bila največja napaka v zgodovini portugalskega nogometa,« naj bi takrat komentiral Luis Figo, še ena legenda portugalskega nogometa.
Ronaldu so po obrazu tekle solze, ko je po šokantnem porazu proti Afričanom odhajal proti garderobi. To je bil srce parajoč prizor, ki je svetu znova pokazal, kaj za nogometaša pomeni osvojitev največje nagrade v nogometu – svetovnega naslova – tudi če je osvojil skoraj vse drugo, kar je v tem športu mogoče osvojiti. »Osvojiti svetovno prvenstvo s Portugalsko je bila največja in najbolj ambiciozna želja moje kariere. Za to sem se boril. Za te sanje sem se boril zelo dolgo in zelo trdo. Na petih svetovnih prvenstvih, na katerih sem nastopil v 16 letih, vedno obkrožen z izjemnimi soigralci in ob podpori milijonov Portugalcev, sem dal vse od sebe. Na igrišču sem pustil vse. Nikoli se nisem umaknil iz boja in nikoli nisem obupal nad temi sanjami. Žal so se te sanje včeraj končale. Nima smisla reagirati v afektu. Želim le, da vsi vedo, da je bilo veliko povedanega, veliko napisanega in veliko ugibanj, vendar se moja predanost Portugalski ni niti za trenutek spremenila. Vedno sem se boril za skupni cilj vseh nas in nikoli ne bi obrnil hrbta svojim soigralcem in svoji domovini,« je zapisal pred štirimi leti, po še enem razočaranju. Slednje je bilo še toliko večje, saj je dvoboj, kot že rečeno, začel na klopi, v igro pa vstopil v 51. minuti.
Ronaldo je najbližje naslovu svetovnega prvaka prišel pred dvajsetimi leti v Nemčiji, ko je bil star vsega 21 let in ko so Portugalci zasedli četrto mesto. Pred njim je bila praktično še celotna kariera in veljalo je prepričanje, da bo talentov polno Portugalsko nekoč popeljal tja, kamor je ni uspel niti veliki Eusebio – na nogometni Everest.
A prvenstva so prihajala, leta pa tekla. V Južni Afriki leta 2010 so morali v osmini finala priznati premoč kasnejši prvakinji Španiji. Štiri leta kasneje v Braziliji so se poslovili že po skupinskem delu, leta 2018 v Rusiji pa po porazu proti Urugvaju v osmini finala. Na SP v Katarju so, kot že rečeno, šok doživeli v četrtfinalu.
In zdaj zadnji ples
A če so tiste njegove besede zvenele kot slovo od reprezentance, je slaba štiri leta kasneje znova oziroma še vedno tu. Dvajset let po debitantskem nastopu na mundialu ima še eno priložnost. Svoj zadnji ples, svoj zadnji poskus CR7 začenja v sredo, ko bo na drugi strani Demokratična republika Kongo, ki bo na SP nastopila drugič po letu 1974.
Ob sebi ima znova odlično ekipo. Takšne vezne linije nima nobena druga reprezentanca na turnirju. Joao Neves, Vitinha, Šeškov klubski soigralec Bruno Fernandes, Bernardo Silva … Tudi obramba ni prav dosti slabša. Morda je največja hiba portugalske reprezentance prav mož s številko sedem na hrbtu in kapetanskim trakom na roki. Pod selektorjem Robertom Martinezom je znova bolj kot ne zacementiran v prvi enajsterici, pa čeprav je jasno, da so najboljša leta že mimo. Za nekatere je Ronaldo danes bolj utež kot motor portugalske izbrane vrste. Nekoč največje orožje Portugalske je danes vse pogosteje njen zaviralni dejavnik.
In medtem ko nogometni svet vnovič polemizira, kaj storiti s CR7, je sam v teh dneh v družbi soigralcev užival na eni izmed plaž v Miamiju in razkazoval izklesano telo.
Če ga imamo radi ali ne, tudi brez naslova svetovnega prvaka ima Ronaldo rezervirano mesto na nogometnem Panteonu ter v analih športa. A po drugi strani je in bo naslov svetovnega prvaka močan argument v tistih nikoli končanih debatah o največjem vseh časov. In najbrž ni treba še enkrat več poudarjati, da ga Cristiano Ronaldo v nasprotju z Lionelom Messijem (še) nima.