Za najboljšega argentinskega strelca vseh časov bo to 208. nastop za reprezentanco. Njegova zgodba z izbrano vrsto se je začela 17. avgusta 2005 v Budimpešti proti Madžarski. Takrat 18-letni novinec je na igrišču zdržal vsega 47 sekund, preden je bil po dvoboju z Vilmosom Vanczakom izključen. Argentina je zmagala z 2:1. »Ni bilo tako, kot sem sanjal,« je dejal po debiju.
Pol leta pozneje je proti Hrvaški dosegel prvi gol, a Argentina je izgubila z 2:3. »Pomembno je, da sem dosegel prvi gol za člansko reprezentanco, toda vse to zasenči poraz,« je povedal. Takrat še nihče ni mogel vedeti, kako dolgo bo trajala njegova reprezentančna pot in kako težko si bo nekdanji deček iz Rosaria v domovini izboril status, kakršnega je že kot mladenič užival v Barceloni.
Dolga pot do statusa Maradone
Ker so mu kot dečku odkrili pomanjkanje rastnega hormona, zdravljenje pa je bilo za njegovo družino predrago, je odšel v Španijo, kjer je bila Barcelona pripravljena prevzeti stroške zdravljenja. V glavnem mestu Katalonije se je razvil v nogometaša, ki je osvajal vse, kar je bilo mogoče, medtem ko so ga Argentinci večinoma spremljali od daleč. Diego Maradona je bil zanje nekaj povsem drugega: odraščal je v Argentini, nosil njihov nogomet v sebi in leta 1986 osvojil svetovni naslov. Messi pa je moral šele dokazati, da je lahko tudi njihov. Po porazu v finalu svetovnega prvenstva 2014 in dveh izgubljenih finalih Copa America 2015 in 2016 so se vprašanja o njegovi vlogi v reprezentanci še okrepila. Po zadnjem porazu je celo napovedal reprezentančno upokojitev.
Na srečo Argentincev si je premislil. »Veliko stvari mi je šlo tisto noč skozi glavo, vendar je moja ljubezen do države in tega dresa prevelika,« je po vrnitvi leta 2016 dejal Messi. Pet let pozneje je Argentina osvojila Copa America, Messi pa svojo prvo veliko lovoriko z izbrano vrsto. Leto pozneje je sledil še Katar. Argentina je v finalu po enajstmetrovkah premagala Francijo, Messi pa je z dvema goloma prvič dvignil pokal svetovnega prvaka.
Z naslovom je izginila tudi zadnja velika športna razlika med njim in Maradono. Maradona je Messija večkrat javno podpiral in ga branil pred kritikami. Ko je Maradona novembra 2020 umrl, se mu je poklonil tudi na igrišču. Na tekmi Barcelone proti Osasuni je slekel svoj dres in pokazal majico Newell's Old Boys, v kateri je nekoč igral Maradona. Gesta je povedala dovolj: med nogometašema, ki ju je Argentina dolga leta primerjala, je bilo kljub vsem razlikam tudi veliko medsebojnega spoštovanja.
Odločitev, ki jo je sprejel sam
Po Katarju se kljub temu še ni poslovil. »Želim še naprej igrati kot svetovni prvak v dresu Argentine,« je dejal. Leta 2024 je osvojil še drugo zaporedno Copa America, nato pa prišel tudi do letošnjega svetovnega prvenstva. Argentina je v finalu izgubila proti Španiji, konec avgusta pa je sporočil, da je reprezentančne kariere konec. »To je bila odločitev, ki me je prizadela in me še vedno boli globoko v duši, vendar razumem, da je pravi čas,« je povedal. Nekaj dni pozneje je bil še bolj neposreden: »Izpraznil sem se, nimam več česa dati.« Ob tem je dodal: »Ljubil sem, ljubim in vedno bom ljubil biti v reprezentanci.«
Ronaldo še nima odgovora
Če je Argentinec o reprezentančni zgodbi razčistil sam s sabo, Cristiano Ronaldo še ni prišel do tega trenutka. Enainštiridesetletni Portugalec je zapustil reprezentančni tabor, potem ko je izvedel, da proti Danski ne bo začel tekme. Selektor Jorge Jesus je pozneje dejal, da je šlo za nesporazum, portugalska zveza pa je poudarila, da Ronaldo ostaja pomemben del reprezentance. Ob odhodu je Ronaldo sporočil, da bo ob pravem času povedal resnico o razlogih za svojo odločitev. Reprezentančne kariere ni končal, vendar tudi ni povedal, kdaj se bo vrnil. Jesus mu je pustil odprta vrata: »Če bo želel, se bo vrnil. Cristiano je tisti, ki bo odločil.«
Messi je torej vedel, kdaj je napočil njegov konec. Ronaldo tega odgovora še nima. Pri enem je konec postal odločitev, pri drugem ostaja vprašanje.