Ne zato, ker bi z Italijo osvojil naslov svetovnega ali evropskega prvaka, temveč zato, ker mu je leta 1990 uspelo nekaj, kar ni uspelo nikomur pred njim in nikomur za njim. Na domačem svetovnem prvenstvu je svojo mrežo ohranil nedotaknjeno kar 517 minut, kar še danes predstavlja rekord svetovnih prvenstev.
Njegov niz se je začel na uvodni tekmi proti Avstriji in se nadaljeval proti ZDA, Češkoslovaški, Urugvaju in Irski. Italija je pod vodstvom Azeglia Vicinija navduševala domače občinstvo, Zenga pa je iz tekme v tekmo utrjeval podobo simbola zanesljivosti. Zdelo se je, da ga ne more premagati nihče. Vse do polfinala v Neaplju, ko je nasproti stala Argentina z Diegom Maradono, ki je bil v Neaplju skoraj božanstvo zaradi uspehov z Napolijem. Prav domači navijači so tistega večera prvič množično navijali proti Italiji, kar je polfinalu dalo še posebno težo. V 67. minuti je Claudio Caniggia izkoristil redko napako italijanske obrambe, z glavo preusmeril žogo mimo Zenge in prekinil rekordni niz. Bil je prvi gol, ki ga je italijanski vratar prejel na turnirju.
Čeprav rekord velja še danes, Italijanom tistega večera ni prinesel sreče. Tekma se je končala z izidom 1:1, Argentina pa je po enajstmetrovkah napredovala v finale. Za Walterja Zengo je bil Caniggiev zadetek več kot le konec rekordnega niza – pomenil je tudi konec sanj o naslovu svetovnega prvaka na domačih tleh:»Rekord? Lepo ga je imeti. Toda zamenjal bi ga za nastop v finalu,« je kasneje dejal.Interjev Superman
Zenga, ki se je rodil pred 66 leti v Milanu, je že kot otrok sanjal o Interju, klubu, ki ga je spremljal že od malih nog. »Nikoli si nisem želel igrati za drug klub. Hotel sem braniti za Inter,« je večkrat poudaril. Želja se mu je uresničila. Po nogometnem odraščanju v mladinskem pogonu Interja je izkušnje nabiral na »posojah« pri Salernitani, Savoni in Sambenedetteseju, nato pa se vrnil v klub svojega srca. »Jaz sem Inter,« je kasneje pogosto poudarjal kot simbol svoje identitete.
V vratih Interja je na 328 tekmah zrasel v enega najboljših vratarjev na svetu. Leta 1989 je z osvojitvijo znamenitega scudetto dei record dosegel vrhunec domače kariere, nato pa dodal še dva pokala Uefe. Zaradi akrobatskih obramb in neustrašnosti so ga navijači poimenovali Superman med vratnicama, med letoma 1989 in 1991 pa je trikrat zapored prejel priznanje IFFHS za najboljšega vratarja sveta. Za italijansko reprezentanco je zbral 58 nastopov in skoraj desetletje branil kot njena številka ena.
Pestro tudi zunaj igrišč
Zenga pa ni polnil le športnih strani časopisov. V osemdesetih in devetdesetih letih je bil eden najbolj prepoznavnih obrazov italijanskega nogometa, zato je bilo tudi njegovo zasebno življenje nenehno pod drobnogledom javnosti. Samozavesten, karizmatičen in pogosto v središču pozornosti je veljal za človeka, ki je živel polno tako na igrišču kot zunaj njega. Poročen je bil trikrat, ima pet otrok, njegova razmerja pa so redno polnila naslovnice italijanskih medijev.
Prvi zakon z nekdanjo miss dežele Marke Elviro Carfagno je zaznamoval odmeven škandal sredi osemdesetih let, ko je javnost izvedela za njegovo razmerje s televizijsko voditeljico Marino Perzy. Iz prvega zakona ima enega sina, v drugem zakonu z voditeljico Roberto Termali pa še dva. Po razhodu je bil nekaj let v zvezi s televizijsko osebnostjo Hoaro Borselli, med trenerskim delom v Romuniji pa je spoznal Raluco Rebedeo, ki je bila od njega mlajša 22 let. Leta 2005 sta se poročila, dobila hčer in sina ter skupaj ostala približno petnajst let. Po ločitvi leta 2020 je začel razmerje z romunsko vplivnico Michelo Motoc, ki je od njega mlajša skoraj tri desetletja.
Še bolj kot njegove ljubezenske zgodbe pa je v Italiji odmeval odnos z nekaterimi otroki. Sin Andrea, nekdanji nogometaš in televizijska osebnost, je leta 2020 v resničnostnem šovu Grande Fratello VIP javno spregovoril o občutku, da očeta med odraščanjem ni bilo ob njem. Izpoved je sprožila burne razprave, Zenga pa je pozneje priznal, da je nogomet pogosto postavljal pred družino. »V življenju sem naredil tudi napake. Nekatere stvari danes vidim drugače, kot sem jih pri štiridesetih,« je dejal.
Prav v tem se skriva ena največjih posebnosti njegove zgodbe. Na igrišču je deloval skoraj nezmotljivo, zunaj njega pa je sprejemal odločitve, ki so pustile posledice tudi v zasebnem življenju. Mož, ki ga na svetovnem prvenstvu 517 minut ni mogel premagati noben napadalec, je moral pozneje priznati, da vseh bitk v življenju ni dobil. x