To je bil teden dolgih nožev, v razmaku manj kot 24 ur sta brez službe ostala Ante Šimundža in Luka Elsner, razloga pa sta precej podobna. Rezultati oziroma pomanjkanje rezultatov.
Šimundža se je na Poljsko preselil pred slabima dvema letoma. V lanski sezoni je Slask iz Vroclava vrnil v prvo ligo, v letošnji pa se je po solidnem začetku rezultatska krivulja hitro zasukala navzdol. Slask je zdrsnil na mesta, ki vodijo v drugo ligo, in po ponedeljkovem porazu, sedmem na zadnjih osmih tekmah, je Šimundža odstopil.
Že dan potem se mu je na borzi dela pridružil rojak Luka Elsner, ki se je v švicarski Lozani zadržal vsega pet mesecev. Pri Elsnerju je bila kaplja čez rob nedeljski poraz s Thunom. Neverjeten poraz, njegova ekipa je namreč še v 70. minuti vodila s 4:1 in vse je kazalo na lepo darilo ob 130-letnici ustanovitve kluba, ki so jo zaznamovali prav na nedeljski tekmi. A sledil je popoln razpad sistema, na koncu je namreč klub iz Lozane ostal povsem praznih rok. Po redko videnem preobratu je izgubil s 4:5, ob tem, da je zadnji zadetek prejel v šesti minuti sodnikovega dodatka iz zadnje akcije na srečanju. »Nimam besed, s katerimi bi opisal, kaj se je zgodilo,« je bil po dvoboju brez besed Elsner, ki raje ni odšel v slačilnico. Iz preventivnih razlogov. »Po tekmi nisem šel v slačilnico, ker sem želel ostati v vlogi trenerja in se izogniti preostrim besedam. Eno je, če si slab, drugo, če izgubiš dostojanstvo, mi pa smo šli še korak dlje.« Ni jih bilo malo, ki so prst krivde uperili v igralce, toda vedno je lažje zamenjati trenerja kot pa celotno ekipo in nekaj dni pozneje je prišlo do »sporazumne prekinitve sodelovanja«.
Ostali so štirje
Slovenske trenerje, ki v tujini trenirajo prvoligaške klube, bi lahko zdaj prešteli na prste ene roke. Matjaž Kek, Simon Rožman, Dušan Kosić in Oliver Bogatinov. Kratek seznam, ki pa bi lahko v kratkem postal še krajši. Tudi Kosiću namreč v Bolgariji ne cvetijo rožice oziroma se mu trese stolček. Po 14 krogih je njegov Loko Plovdiv na predzadnjem mestu, za nameček pa se govori, da je klub v precejšnjih finančnih težavah. Dolgoletni financer kluba naj bi dodobra priprl pipico. Posledično naj bi zamujale plače, po poročanju bolgarskega portala tribunata.com pa zamujajo celo plačila najemnin za stanovanja, v katerih bivajo Kosić in člani njegovega strokovnega štaba.
Precej bolj miren spanec ima Rožman, ki je po slovesu od Domžal na balkanski turneji. Po Sarajevu in Osijeku se je zdaj ustavil še v Mostarju. Hrvaškem delu Mostarja, poleti je namreč prevzel Zrinjski in z njim na prvih ducat tekmah zabeležil enajst zmag. Zrinjski, ki je lani v desetčlanski ligi zasedel drugo mesto, ima na vrhu lestvice ob tekmi več pet točk prednosti pred aktualnim prvakom banjaluškim Borcem.
Tudi Bogatinov se nad začetkom sezone bržkone ne pritožuje, njegov Tikveš je trenutno na tretjem mestu makedonske lige. Podobno bi lahko zapisali še za Daliborja Stevanovića, ki opravlja zelo dobro delo v švicarskem drugoligašu StadeLO in je s svojo ekipo trenutno na zanesljivi poti v prvo ligo.
Le dva v petih najmočnejših ligah
Še kar nekaj vode pa bo bržkone preteklo, preden bo slovenska stroka vnovič dobila svojega predstavnika v eni izmed petih najmočnejših evropskih lig. Skozi leta jih ni bilo prav veliko. Do zdaj sta v ligah »petice«, kot po nekoč priljubljeni oddaji hrvaške televizije skupaj pravimo elitnim ligam Anglije, Španije, Nemčije, Italije in Francije, delovala le Bojan Prašnikar in Luka Elsner. To je to, to je ves seznam. Kratek seznam, ki ne more biti ravno v ponos slovenski nogometni stroki. Prašnikar je pred slabima dvema desetletjema dve sezoni vodil nemški Energie Cottbus. V prvi sezoni mu je uspelo obstati v bundesligi, v drugi pa se je Energie po dodatnih kvalifikacijah poslovil od elite, Prašnikar pa od Cottbusa. Že omenjeni Elsner pa je z mešanim uspehom vodil tri francoske prvoligaške klube: Amiens, Le Havre in Stade Reims.