Konec marca je bila italijanska reprezentanca na dnu. V nogometnem peklu. V devetem krogu pekla. Tisti večer v Zenici, ko so po izvajanju enajstmetrovk izgubili proti BiH ter ostali brez vozovnice za letošnje svetovno prvenstvo, so naši zahodni sosedje opisali z besedo apokalipsa. Apokalipsa »calcia«. Izpustili so še tretje SP zapored, kar pomeni, da bodo brez nastopa na mundialu vsaj šestnajst let. Šestnajst let brez nastopa na največjem turnirju pa je dolga doba že za Slovenijo. Za Italijane, štirikratne svetovne prvake, je to katastrofa bibličnih razmer. Mlajša generacija Italijanov še nikoli ni videla Azzurrov nastopiti na svetovnem prvenstvu v nogometu. Francesco Pio Esposito, do katerega še pridemo, je bil ob zadnjem nastopu Italije na svetovnem prvenstvu star devet let.
Po apokalipsi v Zenici je sledil totalen »reset«. Na klop so po košaricah Carla Ancelottija in Pepa Guardiole konec julija vrnili Roberta Mancinija, ki jih je leta 2021 popeljal na evropski prestol. Začetek sicer ni bil ravno najbolj obetaven, na prvi tekmi v njegovem drugem mandatu so na domačem igrišču izgubili proti Belgiji. Nadaljevanje je bilo boljše. Precej boljše. Dve zmagi proti Turčiji, remi v Franciji in zdaj, za piko na i, še zmaga proti Francozom.
Junak četrtkove zmage (3:1) je bil Pio Esposito, 21-letni napadalec Interja se je podpisal pod dva zadetka in še malce izboljšal svojo že tako sijajno statistiko v dresu z državnim grbom. Na štirinajstih tekmah v modrem dresu je Pio, ob njem v napadu je v četrtek zaigral tudi brat Sebastiano Esposito iz Sassuola, devetkrat zatresel mrežo. Zadnji italijanski napadalec, ki je tako silovito odprl svoje reprezentančno poglavje, je bil Christian Vieri pred slabima dvema desetletjema.
Italijani Zidanov trn v peti
Tudi Francozi so letos zamenjali selektorja. Zinedine Zidane je po mundialu obul velike čevlje, ki jih je za seboj pustil Didier Deschamps. In na San Siru, ki ga nameravajo čez nekaj let porušiti, doživel prvi poraz v vlogi selektorja. Zidanu so Italijani trn v peti še iz igralskih časov. Svojo igralsko kariero je zaključil prav na tekmi z Italijo. S tisto legendarno čelno Marcu Materazziju.
Z Materazzijem bojne sekire nista nikoli zakopala, veliko pa se je v zadnjih dnevih govorilo tudi o njegovem domnevno ne ravno najboljšem odnosu s prvim zvezdnikom reprezentance Kylianom Mbappéjem. Nogometaš Reala je zaradi lažje poškodbe izpustil obračun v Milanu, zaradi istih razlogov pa je manjkal tudi Ousmane Dembélé.
Na vrhu skupine A1 je zelo izenačeno. Italija in Francija imata zdaj po deset točk, Belgijci so pri devetih. V nedeljo Italijanom za uvrstitev v četrtfinale zadostuje že remi v Belgiji. Seveda liga narodov še zdaleč nima takšne teže kot svetovno ali evropsko prvenstvo, bi pa uspeh v tem tekmovanju predstavljal vsaj manjši obliž na globoke rane. In spodbuden začetek neke nove zgodbe, v kateri bi moral vidno vlogo odigrati Pio Esposito. Ena lastovka seveda še ne prinese pomladi, še vedno je očitno pomanjkanje tiste ekstra individualne kvalitete, toda Azzurri se iz pekla počasi vendarle vzpenjajo proti nogometnim vicam.
Bilić za zgodovino
Tudi Hrvati so poleti menjali selektorja, podobno kot zahodni pa so se tudi južni sosedje odločili za preverjeno ime. V čevlje Zlatka Dalića, ki je odšel po milijone na Arabski polotok, je vskočil povratnik Slaven Bilić. In po obetavnem začetku nanizal štiri poraze. Še posebej boleč, da ne uporabimo kakšnega močnejšega pridevnika, je bil tisti z 0:7 proti Angliji na Reki. Razpad sistema. Hitro so se pojavila namigovanja, da je Bilića, ki so ga po tistem večeru preimenovali v tajnega agenta 007, povozil čas.
Popravni izpit po klavrnem septembrsko-oktobrskem ciklusu pa ni bil ravno najlažji. Prej nasprotno, težko bi bil težji. Hrvate je v četrtek čakalo gostovanje na nogometni katedrali imenovani Wembley in še en obračun z Anglijo.
Bil je to slovesen večer. Harry Kane se domačemu občinstvu ni predstavil zgolj ko zlata žoga, ampak je postal tudi igralec z največ natopi v zgodovini Anglije. Tekma s Hrvaško je bila zanj že 126. v dresu z državnim grbom, s čimer je na večni lestvici za sabo pustil legendarnega vratarja Petra Shiltona.
Rekord je začinil z zadetkom, Angleži pa so na koncu slavili z 2:1 in si že zagotovili mesto v četrtfinalu. Hrvati pa so ob resnici na ljubo zahtevnem razporedu, izgubili četrtič zapored, kar se jim je primerilo sploh prvič v zgodovini. Hrvaška je v teh štirih porazih prejela kar 15 golov, dosegla pa le tri. Nedelja in obračun s Češko bo za Bilića že ura (in pol) resnice.
Po Angliji se je na ražnju zaradi velike napake pri prvem golu znašel predvsem Joško Gvardiol, sicer najdražji branilec v zgodovini, po drugi strani pa je s svojo predstavo znova navdušil Martin Baturina, ki bi se lahko že januarja vrnil na Otok. Oko sta nanj bojda vrgla Manchester United in Chelsea.