Onstran Atlantika poznajo rek, ki pravi: »When the Going Gets Tough, the Tough Get Going.« Kar bi lahko prevedli tako: ko je najtežje, se pokaže, kdo je iz pravega testa, kdo so pravi šampioni. In, imeli ga radi ali ne, Lionel Messi je brez dvoma pravi šampion. Ko ga je reprezentanca najbolj potrebovala, ko ga je domovina najbolj potrebovala, je podobno kot na tekmi z Egiptom ni pustil na cedilu. Do takrat malo viden virtuoz je bil podajalec pri obeh zadetkih, ki so Argentino odpeljali v veliki finale.
Znova so bili na robu prepada, tako kot že nekajkrat na tem prvenstvu, vendar so jih rešili želja, borbenost, karakter in maestro, ki je še enkrat več vsem pokazal svoje nogometno mojstrstvo. Messi je star 39 let, a še vedno vidi poteze, ki jih drugi ne opazijo, razmišlja hitreje od tekmecev in asistira z obema nogama. Tokrat je z desno – z nogo, za katero mu pogosto očitajo, da je njegova šibkejša – mojstrsko ustvaril zmagoviti gol Argentine. »Ko je bilo najtežje, nismo izgubili vere. To je značaj te ekipe,« je dejal Lionel Messi, za katerega je bila to že 33. tekma na SP. »Rekel bi, da smo ga večji del tekme zelo dobro zaustavljali. Toda mislim, da je to, kar se je zgodilo, najboljši dokaz kakovosti in vrednosti igralca, kakršen je Lionel Messi. Večino tekme ga lahko uspešno omejuješ, potem pa se nenadoma pojavi in ustvari dva zadetka,« je priznal nebotičnik Dan Burn, eden tistih, ki jih je Tuchel poslal v igro z enim samim namenom – v zadnje pol ure ohraniti mrežo nedotaknjeno in zadržati minimalno vodstvo 1:0.
Tuchel brcnil v temo
Če je Scaloni zadel z zamenjavami, je Tuchel brcnil v temo. Kot da si ni ogledal zaključka tekme med Argentino in Egiptom. Angleški načrt se je v praksi zreduciral na parkiranje avtobusa pred lastnimi vrati in upanje, da jih ekipa z močnim karakterjem in tehnično kakovostjo, na čelu katere je najboljši igralec v zgodovini, ne bo uspela zlomiti. Razplet je bil takšen, kot ga je bilo mogoče pričakovati.
Angleške vezne linije praktično ni bilo več in Harry Kane je bil v napadu osamljen kot čuvaj plaže v zimskem času. Argentinci pa v slogu tiste zimzelene sarajevskih rokerjev Zabranjeno pušenje: »Svi u napad, jedan je Hase!« Vsi v napad, eden je Messi. Sledilo je obleganje angleških vrat, ko je gol visel v zraku. Alexis McAlister je denimo dvakrat zatresel okvir vrat, še nekajkrat je Angleže rešil vratar Jordan Pickford.
Legendaren pevec Rolling Stonesov Mick Jagger je v eni izmed VIP-lož še pri izidu 1:1 zmajeval z glavo in bržkone s tem čudovito povzel razpoloženje med rojaki. Jasno je bilo, kam vse to pelje, kazen za konzervativno, da ne rečemo bojazljivo taktiko pa je prišla v drugi minuti sodnikovega dodatka.
Paradoks je v tem, da so Angleži drugi, odločilen zadetek prejeli po strelu z glavo, ko je bil Lautaro Martinez nekaj metrov od vrat Pickforda kljub številnim angleškim branilcem na zelenici sam kot duh. »Ko mi je oče prvič kupil nogometne kopačke, sem sanjal prav o takšnem trenutku,« je skozi solze takoj po tekmi razlagal napadalec Interja, kasneje, ko so se čustva malce polegla, pa dodal: »Sanjal sem ta gol, prisežem. MacAllisterju sem rekel, da bom zadel. Res sem mu. Tudi Facuju Medini na klopi sem dejal, da bom prišel v igro in da bom odločil o tekmi. In žoga je res prišla do mene. Enzo je prav tako dosegel odličen gol, zdaj, ko sem bolj miren, pa vam lahko povem, da ta ekipa znova in znova dokazuje, iz kakšnega testa je. Anglija se je utrudila. Šestdeset minut so pritiskali na nas, potem jim je zmanjkalo moči. Nato so se pomaknili nazaj, kar nam je dalo več mirnosti pri kroženju z žogo. Raztegnili smo igrišče in na koncu dosegli dva gola. Po treh letih in pol smo spet v finalu.«
In zdaj finalissima
Južnoameriški prvak se bo na zadnji tekmi turnirja pomeril z evropskim prvakom. Finalissima, kot temu pravijo v nogometnem žargonu. Kakšna poslastica za konec.
Argentino pred obračunom s Španci, ki so na tem prvenstvu na sedmih tekmah prejeli en sam gol, opogumlja tudi podatek, da ta reprezentanca od poraza proti Braziliji v polfinalu Copa Américe 2019 že sedem let zapored zmaguje na odločilnih izločilnih tekmah. Na velikih turnirjih je nanizala kar 15 zaporednih zmag v obračunih na izpadanje, v nedeljo pa bo poskušala kot tretja po Italiji 1938 in Braziliji 1962 ubraniti naslov svetovnega prvaka.
Anglijo po drugi strani dan prej čaka obračun s Francijo in tekma za tretje mesto, ki je predvsem in samo en velik nebodigatreba. Tekma, ki je nihče ne želi igrati. Nogomet se ne glede na razplet sobotnega dvoboja za zlati ananas tudi letos ne bo vrnil domov. Čakanje se nadaljuje. Šestdeset let in štejemo dalje. Od znamenitega hat-tricka Geoffa Hursta na starem Wembleyju v finalu leta 1966 ena največjih nogometnih nacij še vedno čaka na novo veliko lovoriko – in znova je brez nje ostala na način, ki je postal zanjo že skoraj značilen. Vodili so v polfinalu SP 2018 proti Hrvaški, vodili so v finalu Eura 2020 proti Italiji …
Tuchel bo moral v naslednjih dnevih in tednih odgovoriti na kar precej neprijetnih vprašanj. »Mislim, da moramo biti iskreni: odločitve Thomasa Tuchla so nas nocoj drago stale,« je bil denimo kritičen legendarni napadalec Wayne Rooney. A Nemec naj bi še vedno užival zaupanje tamkajšnje nogometne zveze in naj bi Anglijo vodil tudi na Euru 2028 na domačih tleh.