Kar nekoliko v tišini in brez velikega pompa je košarkarski svet v minulih dneh sprejel novico, da se Doc Rivers poslavlja od položaja trenerja Milwaukeeja, s tem pa tudi zaključuje kariero, v kateri je vodil Orlando, Boston, LA Clippers, Philadelphio in Milwaukee. Največji uspeh je dosegel z Bostonom, ki ga je v sezoni 2007/08 popeljal do naslova prvaka lige NBA, z Milwaukeejem pa je v lanski sezoni osvojil pokal. Leta 2000 so ga izbrali za trenerja leta, uvrstili pa so ga tudi med 15 najboljših trenerjev v najmočnejši košarkarski ligi na svetu vseh časov.
Želi uživati še v drugih stvareh
»Počutim se nekoliko čudno. Po navadi ob koncu sezone že pogleduješ proti naslednji. Imam pa zdaj več časa za druge stvari. Igram golf, preživljam čas z vnuki … Bom pa čez leto dni verjetno potreboval nekaj novega. Težko rečem, kaj točno. Užival sem v vlogi strokovnega sodelavca na televiziji, v kateri sem se že preizkusil v preteklosti, zanima me tudi delo v vodstvu kakšnega od klubov v ligi NBA. Nekaj smo se v tej smeri pogovarjali z Milwaukeejem, a sem jim dejal, naj vseeno malo počakajo, saj potrebujem nekaj oddiha. Kariera trenerja pa je, če ne bo kakšnih res velikanskih pretresov, zame zaključena,« je razkril 64-letni Doc Rivers, ki ga avgusta čaka novo veliko priznanje, ko bo postal član Naismithove hiše slavnih.
V dobrih dveh sezonah pri Milwaukeeju je Rivers dvakrat izpadel v prvem krogu končnice, letošnja pa je bila katastrofalna, tudi zaradi dejstva, ker je prvi zvezdnik Janis Andetokumbo zaradi številnih poškodb odigral vsega 36 tekem. »Zelo sem užival v trenerskem poklicu, a včasih začutiš, da se je tvoj čas iztekel. Ne želim, da bi mi predstavljal zgolj službo. Imam 64 let, otroke in vnuke. V karieri si nikoli nisem vzel premora, treniral sem praktično 26 zaporednih let. V zadnjem času sem se začel spraševati, kdaj bom začel uživati še v drugih stvareh. Košarko imam rad in želim ostati z njo povezan, a ne v vlogi trenerja.«
V trenerski karieri je Rivers zbral 1194 zmag, kar ga uvršča na šesto mesto večne lestvice, v končnicah pa 114, s čimer je na četrtem mestu. Pred zadnjo tekmo sezone, ki jo je Milwaukee izgubil proti Philadelphii, so za njegovo odločitev vedeli samo v vodstvu kluba. Igralcem je ni sporočil, kar nekoliko obžaluje. »Po tekmi bi moral stopiti v slačilnico. Kot vedno rečem, v življenju ne moreš storiti vsega prav. Tudi po osvojenem naslovu prvaka z Bostonom nisem šel v slačilnico. To je bil trenutek za igralce, takrat sem čutil, da tam ni mesta zame. Tega ne obžalujem, drugače pa je v tokratnem primeru.«
Sočustvuje z Andetokumbom
O tem, da bi zaključil trenersko kariero, je Rivers, ki je z Bostonom v velikem finalu igral še leta 2010, ko so bili boljši LA Lakers, začel razmišljati pred začetkom letošnje sezone. Prvič se mu je namreč zgodilo, da se ni veselil začetka priprav. »Pošteno je bilo, da sem vodstvu kluba sporočil svoje občutke. Ko enkrat začneš razmišljati o upokojitvi, si že upokojen. To se mi je zgodilo prvič in vedel sem, da moram poslušati glas v svoji glavi.«
Eden največjih izzivov v njegovi zadnji sezoni v karieri so bila stalna natolcevanja o prihodnosti prvega zvezdnika Janisa Andetokumba. Klub se med sezono ni odločil za njegovo menjavo, Grk pa zdaj ne izključuje podaljšanja pogodbe, a je hkrati večkrat javno spregovoril o tem, da je razočaran zaradi nekonkurenčnosti ekipe in slabe komunikacije med njim in vodstvom. »Celotno dogajanje okoli Janisa je jemalo energijo vsem. Sočustvujem z njim. Ima pravico do tega, da spreminja svoje mnenje, in do tega, da bi rad ostal v Milwaukeeju. Tu je osvojil naslov prvaka. Če želi v klubu ostati vso kariero, potem bi bilo prav, da mu ugodijo. Bili so časi, ko so igralce, ki so bili lojalni in so želeli ostati pri enem klubu vso kariero, častili. Ni mi bilo všeč, da se je o vsem skupaj toliko govorilo. Še posebno, ker tudi Janis ni vedel, kaj naj naredi. Enkrat je želel eno, pa se čez teden dni premislil. A s tem ni nič narobe. Odločitev je bila in bo zanj izredno pomembna, ena ključnih v njegovi karieri.«
Ob počitku in času z najbližjimi se Rivers veseli prireditve ob sprejetju v hišo slavnih. Pravi, da je svoj govor že večkrat spremenil. »Komaj že čakam, čeprav v takšnih stvareh nikoli nisem pretirano užival. Ne želim zmanjševati pomena svojih dosežkov, a še danes dobivam čestitke, zaradi katerih se počutim nelagodno. Nikoli si nisem predstavljal, da bom nekoč v hiši slavnih. Mesto v njej sem si zaslužil s svojim delom in na to sem ponosen.«