Do konca obračuna v zagrebški Areni je v finalu lige ABA leta 2010 med Cibono in Partizanom ostalo vsega 0,6 sekunde. Pred tem je trojko za vodstvo gostiteljev s 74:72 zadel Bojan Bogdanović in zdelo se je, da je s tem poskrbel tudi za njihovo končno zmago. Slavje se je že začelo, ko je žogo v roke dobil Dušan Kecman in jo vrgel prek celotnega igrišča. Ko je ta našla pot v koš, je v dvorani sledila smrtna tišina, na sredini igrišča pa rajanje košarkarjev Partizana, ki niso mogli verjeti, kaj se je zgodilo. Sledilo je nekaj trenutkov negotovosti, saj so bili na parketu tudi nekateri igralci Cibone, ki tam ne bi smeli biti, saj so mislili, da se je tekma že končala, a sodniška trojica je koš na koncu priznala.
Razplet je hitro preplavil svetovni splet, koš Kecmana pa se še danes pogosto pojavlja kot eden najbolj neverjetnih dogodkov v športu vseh časov. Hkrati pa je postal praktično sinonim za ligo ABA. Ko je vodstvo tekmovanja ob 25-letnici obstoja v Ljubljani pripravilo gala dogodek, ni bilo čudno, da je nagrada za do zdaj najbolj neverjetno potezo pripadla prav Kecmanu. »Ta koš me spremlja praktično vsak dan življenja, odkar sem ga dosegel. To je bil eden najlepših trenutkov v moji karieri in nekakšna krona skupno sedmih let, ki sem jih preživel pri Partizanu. Če sem iskren, ga nikoli ne iščem po spletu. Mi ga pa pogosto pošljejo ljudje in zraven napišejo, da so ravno znova videli, kako sem zadel, in da je vse skupaj res neverjetno. Ob tem vsakič znova podoživim čustva, ki so me takrat preplavila,« je ob robu dogodka pojasnil Dušan Kecman.
Z leti začel dojemati veličino dogodka
Na petkovem gala dogodku v Hali Tivoli, kjer je takratna Union Olimpija osvojila prvi naslov prvaka v zgodovini tekmovanja in kjer je bila 29. septembra 2001 tudi prvi tekma med Ljubljančani in Širokim, se je trlo eminentnih gostov. Med njimi ni manjkal niti danes 48-letni Dušan Kecman, ki je ponosno sprejel nagrado za najbolj neverjetno potezo v dozdajšnji 25-letni zgodovini tekmovanja. »Eno najpogostejših vprašanj, ki ga še danes dobivam, je, o čem sem razmišljal v tistem trenutku. Finale proti Ciboni smo igrali dobro in bi morali zmagati že po rednem delu, a so se stvari naenkrat obrnile za 180 stopinj. Po trojki Bogdanovića ob koncu podaljška je do konca ostalo 0,6 sekunde, spomnil pa sem se, da so pred začetkom sezone določili pravilo, da je mogoče na koš pravočasno vreči 0,3 sekunde pred koncem. Na srečo je soigralec Aleksander Rašić kljub izbruhu domačih navijačev ostal priseben, mi lepo podal iz avta, tako da sem lahko samo na hitro vrgel in na srečo zadel,« se spominja Kecman.
Da se bo o njegovi potezi govorilo še 16 let kasneje in da bo postala sinonim za ligo ABA, si takrat ni predstavljal. »Šele z leti sem se začel zavedati, kako pomemben trenutek je bil to za samo tekmovanje, ne samo za klub Partizan. Še danes me ljudje na območju nekdanje Jugoslavije ustavljajo na ulici in mi čestitajo za to potezo. Neverjetno. Kot sem omenil, pogosto dobivam tudi sporočila s posnetkom meta. Vesel sem, da je tako.«
Dolgo se je privajal na zahteve Vujoševića
S Partizanom je Kecman štirikrat slavil naslov prvaka v ligi ABA, nazadnje leta 2011. Kariero je sklenil leta 2013, od tedaj pa budno spremlja dogajanje v regionalnem tekmovanju. »Opažam predvsem, da je intenzivnost tekmovanja na precej višji ravni in tudi, da so igralci bolj obremenjeni. V mojem času ni bilo takega števila tekem. Ekipe, ki nastopajo še v evroligi, evropskem pokalu ali Fibini ligi prvakov, imajo tekme praktično na vsake tri dni. Ko k temu prištejemo še potovanja, je vse skupaj precej naporno, posledično pa je tudi več poškodb. Lepo bi bilo tudi, če bi klubi bolj zaupali doma vzgojenim in domačim igralcem. Trend gre v smer, da večino moštev sestavljajo tujci, kar se mi ne zdi najbolje. Ko sem sam igral za Partizana, smo imeli v ekipi dva tujca, ki sta delala razliko. Preostali pa smo bili domači igralci.«
Srbski košarkar je v tistem obdobju pri Partizanu sodeloval z legendarnim trenerjem Duškom Vujoševićem, ki je preminil letos aprila pri 67 letih. »To je morda največja stvar v moji karieri, da sem imel čast delati z njim. Dolgo časa sem potreboval, da sem se navadil na njegove principe, način treninga, količino dela in časa, ki smo ga preživeli v dvorani. Po dveh do treh mesecih sem bil fizično in psihično pripravljen. Pri njem je bilo moštvo na prvem mestu. Nihče ni niti pomislil, da bi se dvignil nad ekipo. Vsako tekmo je na površje splaval nekdo drug, tisti najboljši so to počeli konstantno. Bili smo posvečeni delu in se imeli lepo na parketu in drugje.«