Na seznamu se tre imen kolesarjev in njihovih dosežkov. Imena so sama po sebi zgovorna. Chris Froome, Julian Alaphilippe, Nairo Quintana, če naštejemo tri morda najbolj zveneča. Kolesarji, ki so v letu 2026 odplesali zadnji ples. Maratonci vozijo častni krog, če malce spremenimo naslov kultnega jugoslovanskega filma.
Leto 2026 je bilo zadnje v karavani tudi za Stevena Kruijswijka, Baukeja Mollemo, Pella Bilbaa, Damiana Carusa, Magnusa Corta, Boba Jungelsa, že na začetku koledarskega leta je z nepričakovano in nenadno odločitvijo, da se upokoji, šokiral Simon Yates, ki je še lani dobil Giro. In seveda je na tem seznamu kolesarjev, ki so oziroma bodo kolo postavili v kot, tudi Luka Mezgec, ki je pred ducat leti poskrbel, da je bil Trst vsaj za en dan oziroma nekaj ur spet naš.
Froome kot eden največjih
Britanec Chris Froome se je dejansko upokojil že po koncu lanske sezone, zadnjo dirko je namreč odpeljal pred več kot letom dni, v letošnji sezoni pa je bil brez kluba. A bilo je v začetku julija, ko je uradno naznanil, da je prišel do konca poti. Odšel je kot eden največjih kolesarjev 21. stoletja. Še preden so na veliko sceno drug za drugim zapeljali Primož Roglič, Tadej Pogačar in Jonas Vingegaard, je bil Froome »top dog«. Sploh ko je govor o grand tourih.
Navsezadnje je član ekskluzivnega kluba kolesarjev, ki so dobili vse tri tritedenske dirke. Še več: po zmagi na Giru 2018 je bil Froome istočasno aktualni zmagovalec Gira, Toura in Vuelte. Treh tritedenskih dirk zapored. Nekaj, s čimer se lahko v vsej zgodovini pohvalita le še legendarna Eddy Merckx in Bernard Hinault. Kako dober je bil Froome na vrhuncu moči? Dovolj pove že podatek, da je trikrat (2013, 2015, 2017) prejel prestižni Velo d’Or, kolesarsko različico zlate žoge, nekega majskega popoldneva 2018 pa je na Colle delle Finestre prikazal vožnjo, ki se je ne bi sramoval niti Pogačar. Potem je prišel Critérium du Dauphiné 2019 in padec, ki je karierno krivuljo sunkovito ter nepovratno zasukal navzdol.
Julian Alaphilippe se po drugi strani poslavlja kot dvakratni svetovni prvak, zmagovalec spomenika Milano–Sanremo, trikratni zmagovalec Valonske puščice … V najboljših letih je bil bržkone najboljši »puncheur« v karavani, ob tem pa je bil Loulou, kot mu tudi pravijo, eden tistih, ki ni le zmagoval, ampak je zmagoval v stilu. Posedoval je nekaj ali pa precej tistega, čemur pravimo »panache«. Težko prevedljiva beseda, ki označuje neko mešanico sloga, elegance, šarma … In tudi zato je imel veliko armado navijačev, tudi ali predvsem seveda v domači Franciji. Na Touru 2019 je denimo s svojim borbenim slogom poskrbel za pravo Alamanijo.
Potem je tu Nairo Quintana, ki je Kolumbijo vrnil na kolesarski zemljevid. Kondor iz Andov je bil pred desetletjem prvi za Froomom, kar se tiče tritedenskih dirk. Dobil je Giro in Vuelto, Tour pa trikrat končal na stopničkah. A čeprav se je zdelo le vprašanje časa, je na koncu zmaga na Touru podobno kot pri Primožu Rogliču ostala neuresničljiv sen.
Čakanje na odločitev Rogliča
Omenjene kariere niso bile brez greha oziroma madeža, a o upokojencih vse najlepše. Seznam bržkone še ni dokončen, na predvečer zaključka sezone so, vsaj uradno, brez pogodbe za leto 2027 še nekatera zveneča imena, kot so Ben O'Connor, Maximilian Schachmann, Pavel Sivakov …
Egan Bernal je pred dnevi zanikal govorice o predčasni upokojitvi, kolesarski svet pa zdaj predvsem zanima, kako se bo odločil Primož Roglič. Odločitev bo padla v prihodnjih dnevih, na mizi pa je več opcij, tudi zaključek kariere. Odločitev je seveda predvsem in samo v njegovih rokah. V zaključku sezone je pokazal, da še ni za v staro šaro in da je v starih ter potolčenih kosteh vendarle ostalo še kar nekaj soka, a v isti sapi je treba dodati, da bo v primeru odločitve za nadaljevanje kariere primoran storiti nov vrtljaj nazaj. Pri kvaliteti samega moštva, plači, ambicijah … Ima tik pred 37. rojstnim dnevom dovolj motivacije za še en nov začetek oziroma novo poglavje?