Osemintridesetletni Kranjčan je v nedeljo odpeljal svojo zadnjo profesionalno dirko. Vedno prijeten sogovornik si je nekaj dni po odhodu v kolesarski pokoj vzel čas za Dnevnik in tudi tokrat s svojimi odgovori ni razočaral. Med drugim je še enkrat podoživel svojo zadnjo dirko kariere, obudil pa je tudi spomine na največjo zmago svoje kariere v Trstu na dirki po Italiji. Odkrito je povedal tudi, kaj bi bilo, če bi mu leta 2020 uspelo zmagati na eni od dveh etap dirke po Franciji, ki ju je končal na drugem mestu.
Za vami so prvi dnevi tekmovalne upokojitve. Kako ste jih preživeli?
Nekajkrat sem šel s prijatelji in najbližjimi skupaj skozi vse slike in še vedno sem imel kurjo polt. Na nedeljo imam nekaj zares lepih spominov. Sicer pa je življenje še naprej pestro. Ves čas pomagam pospravljati stvari s prireditev, ki so jih pripravili zame, ogledal pa sem si – prvič kot navijač – tudi kronometer v živo. Že na svoji prvi tekmi v vlogi navijača sem doživel zmago Slovenca, tako da je vse do zdaj super.
Kakšna pa je razlika med vlogo navijača in tekmovalca?
Moram priznati, da razlike še nisem občutil. V glavi še nisem preklopil, da nisem več tekmovalec. Celotno vzdušje sem tudi v sredo podoživljal na svoj način. Bil sem v navijaški coni na Lužah, malce zunaj Šenčurja. Cilj pa sem si ogledal v Šenčurju. Slišati Zdravljico je bilo zares izjemno. Vsi so bili res zadovoljni, saj je marsikdo pričakoval odmeven rezultat že pred tem, pa ga ni bilo. Zadnja priložnost in zlata kolajna za Slovence, to pa je nekaj izjemnega. Zelo lepo je bilo videti.
Zmaga za Slovenijo. Vi ste jih v svoji karieri prispevali 19. Kako se jih spominjate?
Zmage, ki zares veliko štejejo, so tiste z najvišje ravni. Mislim, da jih je iz World Toura sedem. Svetovna raven je tisto, kar šteje. Beseda svetovni je tam z namenom. Seveda pa imam izjemno lepe spomine tudi na naslov državnega prvaka in etapne zmage na dirki po Sloveniji, a to je v svetovnem merilu malce manj vredno. To je nekako tako na hitro, seveda pa je zmaga na etapi dirke po Italiji v Trstu zmaga številka ena. Tudi po spominski lestvici. Potem pa po lastnem spominu že prihajajo zmage z dirke po Sloveniji. Veliko mi pomenijo tudi vse zmage sotekmovalcev, pri katerih sem bil prisoten. Neverjeten občutek je, ko zmagaš na etapi na Touru, ali pa občutek, ko je Simon Yates zmagal v skupnem seštevku dirke po Španiji, in seveda dva naslova svetovnega prvaka Tadeja Pogačarja – to so spomini za vedno.
Zmage na Touru ste spremljali le v vlogi pomočnika, dvakrat pa ste bili še kako blizu tudi sami. Na kaj pomislite danes, ko slišite ime Søren Kragh Andersen, ki vas je premagal v dveh etapah?
Dober bonus, ki sem ga izgubil. (Smeh.) Malce bolj zares. Moja kariera bi se lahko kar precej spremenila, če bi dobil etapo na dirki po Franciji. Predvsem kar se tiče naslednjih pogodb. Če si dvakratni zmagovalec etape dirke po Franciji ali pa si dvakrat drugi, je zares velika razlika. Ampak to je kolesarstvo. Tisti dan nisem bil najboljši in brez težav danes živim s tem.
V kolesarstvu pa zmage niso vse. Sami ste nazadnje zmagali leta 2019, a to še zdaleč ne pomeni, da ste bili v zadnjih letih nepomemben člen svetovne elite. Kako poteka transformacija od glavnega sprinterja do pomočnika za sprint?
Vse skupaj gre postopoma. Kot je razvidno iz mojih dveh drugih mest na Touru, sem še celotno sezono 2020 dirkal na svoj rezultat in bil velikokrat blizu nove zmage. V ekipi takrat še ni bilo nobenega zares vrhunskega sprinterja, da bi mu pomagal. Naslednje leto pa je prišel Michael Matthews in sem celo sezono zares dirkal izključno zanj, a nismo slavili nobene zmage. To je bila obupna sezona. Leta 2022 pa sem bil morda najbolj srečen. Ko sem slišal, da v ekipo prihaja Dylan Groenewegen, sem komaj čakal prvo dirko, da mu pomagam. Na prvi dirki je zmagal z ogromno razliko. Prav spomnim se, kako je motivacija za kolesarstvo močno zrasla, ko se zaveš, da za svoj hrbet dobiš nekoga, ki tvoje dobro delo nadgradi oziroma nagradi. Po tem sem dal vse svoje ambicije na stran. Prej sem včasih še celo malce razmišljal, da bi moj sprinter odpadel na klanec, da bi lahko poskušal sam, od Dylana dalje pa ni bilo več tako. Če je bilo treba, sem ga kdaj še malce na skrivaj potisnil na klanec, da se je lahko boril za končno zmago. Štiri leta z Dylanom so bila tudi leta, ko sem sam najbolj užival kot kolesar.
Vseeno Groenewegen ni vedno zmogel priti do cilja in ste imeli nekaj priložnosti tudi zase, a do nove odmevne zmage ni prišlo. So se spremenili tudi zaključki in ste bili z leti pripravljeni manj tvegati, saj je bilo padcev vse več?
Nikoli se nisem bal in me ni bilo strah padca. Večji problem je bil, da kot zadnji pomočnik izgubiš malce občutka za zadnjih 200 metrov. Kot lead out greš včasih malce na veter, da zavaruješ svojega kapetana za seboj. Če pa želiš sprintati sam in se za trenutek pokažeš na vetru, si v sodobnih sprintih takoj pečen. Nekoč je šlo 70 kilometrov na uro le v zadnjih nekaj metrih, sedaj gre praktično celoten zadnji kilometer ali še več. Če se pri teh hitrostih le za trenutek pokažeš iz zavetrja, nimaš več nobenih možnosti za končni uspeh. Dinamika se je močno spremenila in morda tudi zato nisem nikoli več zmagal, saj sam tudi nikoli nisem imel zares pravega pomočnika in sem se moral večinoma znajti sam ter izkoriščati druge kolesarje. Letos sem na dirki po Združenih arabskih emiratih znova dirkal zase in sem zelo užival ter bil kar dober (najboljši na 4. mestu, op. p.). Morda tudi zato, ker sem bil brez pritiska, saj so vsi vedeli, da zaključujem kariero.
Dali ste zanimiv odgovor. Vprašanje je bilo namreč bolj zaradi tega, kar se je lani zgodilo v prvi etapi dirke po Franciji. V ciljni sprint ste prišli z zelo majhno skupino in veljali morda za enega izmed favoritov, a odmevnega rezultata ni bilo.
Vem, katero etapo mislite. Ne gre za to, da si tam ne bi upal. Se pa zavedam, da je bila to zadnja priložnost za mojo zares vrhunsko uvrstitev na Touru, tudi vse poteze sem storil pravilno. Bil sem na pravem mestu, a je bil nato v zaključku pred menoj kolesar ekipe Astana Mike Teunissen, ki je med vožnjo z nerazumljivim potiskom kolesa zadel moje kolo. Dvesto metrov pred ciljem se mi je snela veriga in preden sem jo lahko znova dobil nazaj na zobnik, je bilo praktično vsega konec, tudi padel bi skoraj.
Kako se je spreminjalo kolesarstvo v času vaše kariere?
Zelo, predvsem treningi in prehrana. Že pred letom 2020 je sicer bila tehtnica za hrano na dirkah, a glavna sprememba je prišla v času pandemije. Ko smo bili toliko časa doma, so ekipe očitno potrebovale več nadzora nad kolesarji in takrat so se te tehtnice res znašle v kolesarskem vsakdanu. Od takrat se je kolesarstvo povsem spremenilo. Vsi so glikogensko polni, kolikor se le da, včasih ni bilo tako. Jaz sicer svoje hrane nikoli nisem tehtal, saj sem od samega začetka vzgojen tako, da sem na šport gledal celostno. Lahko rečem, da sem ves čas jedel zdravo. Tudi na tritedenskih dirkah se nikoli nisem zredil ali shujšal za več kot en kilogram, kar je vse v mejah normale, in to vse brez tehtnice. In tukaj ne govorimo o naključjih, saj imam za seboj 16 grand tourov. Vedno sem bil tudi zadnji teden najboljši, kar je še en podatek več, da se da.
Ste polni znanja, zato ni čudno, da ostajate v kolesarstvu kot športni direktor. Vseeno pa je to morda za nekoga tudi presenetljivo, saj imate še veliko drugih hobijev. Kako vidite svojo prihodnost?
Moja želja je bila, da ostanem del kolesarske karavane. Sicer bi lahko delal tudi pri drugih projektih in bil več doma, a sem zadnja leta začutil, da imam toliko izkušenj, ki sem jih pridobil, da jih hočem razdajati naprej. Škoda se mi zdi, da bi doma gledal dirko po televiziji in bil kavč selektor. Moje okno je pet let, ko si zagotovo želim ostati v vlogi športnega direktorja.
Zakaj pet let?
Zdi se mi, da v tem obdobju ne izgubiš občutka za to, kaj se je dogajalo v glavnini, ko si bil tekmovalec. Spomin še dobro deluje glede občutkov. Na svoji koži sem doživel razlike med športnimi direktorji, ki so bili nekoč vrhunski kolesarji, in tistimi, ki to niso bili. Nekdanji kolesarji dobro občutijo, kaj se dogaja v določenem segmentu dirke. Če takrat dobiš pravilen stavek po radiu, je marsikatera dirka lažja. Takšna navodila želim dajati tudi sam.
Verjetno je izziv tudi to, da se odpravljate v moštvo Red Bulla, ki je še na nekaj višji ravni kot vaša dosedanja ekipa Jayco-AlUla.
Zagotovo, saj imajo tudi dvakrat višji proračun. Bilo bi hudo narobe, če ne bi bili raven ali dve višje. Zelo se veselim, da bom videl, kakšna je ta sprememba, a se namenoma nisem veliko pozanimal vnaprej. Sam si želim ustvariti vtis, saj sem do zdaj že večkrat doživel tudi stvari, ko so kolesarji prišli iz bogatejših ekip k nam in govorili, da je pri nas vse veliko bolje organizirano, čeprav nas je veliko manj. Preveč strokovnjakov na kupu ni vedno recept za zmago.
Kaj pa slovenska reprezentanca?
Za zdaj sem dogovorjen, da ostajam del slovenske reprezentance. Fantje so izrazili željo, da me hočejo imeti ob sebi, in to si štejem v veliko čast. Na največjih tekmovanjih bom tako še naprej skupaj z ekipo, če pa bom sam kdaj postal selektor, bomo videli, kaj prinese prihodnost.