Maratonci vozijo častni krog, če si izposodimo in malce priredimo naslov kultnega filma srbskega režiserja Slobodana Šijana. Luka Mezgec je namreč sredi svoje zadnje sezone in vozi neke vrste častni krog. No, v zadnjem mesecu je bolj malo vozil.
Svoj zadnji ples si je predstavljal malce drugače. Pred zadnjo sezono ni imel velikih rezultatskih ciljev, edino, česar si ni želel, je bil padec ali poškodba. A njegova želja je ostala neuslišana, zgodilo se je namreč prav to. Padec in poškodba.
Iz dneva v dan
Vse se je na glavo obrnilo v začetku aprila na belgijski klasiki Scheldeprijs. To je bil bolj ko ne običajen kolesarski padec, toda okrevanje se je vseeno precej zavleklo. Kriv je bil med drugim radio, ki ga kolesarji nosijo pod dresom. Padel je namreč nanj in si zaradi tega zlomil nekaj reber, tudi belgijska zdravstvena oskrba pa se ni ravno izkazala, ravno nasprotno.
Začela se je nekajtedenska kalvarija, ob vrnitvi v domovino so mu pri drenaži pljuč denimo izčrpali kar tri litre krvi. V trenutku se je glede forme vrnil na začetek. Začel je z ničle oziroma iz globokega minusa. Kot je dejal sam, je bil na začetku zadihan že med vzpenjanjem po stopnicah, po vrnitvi na kolo pa je težko držal že stik z naključnimi mimoidočimi amaterji.
Stanje se počasi, a zanesljivo izboljšuje. »Zdaj sem nazaj na kolesu, v zadnjih dveh tednih iz dneva v dan delam daljše treninge. Nekega načrta dirk še nimam, saj mi glede kapacitete pljuč še vedno manjka kakšen liter. Zdravniki pravijo, da se bo to napolnilo s treningom. Grem dan za dnem, bolj po občutku kot po nekem načrtu. Ko sem šel iz bolnišnice, sem imel hemoglobina le sto sto gramov na liter, torej tudi s treningi ne smeš pretiravati, saj je lahko učinek ravno nasproten. Tako da gremo počasi,« je Luka Mezgec dejal ob ponedeljkovi uradni razgrnitvi trase evropskega prvenstva.
Zaradi tega je padel v vodo tudi nastop na Giru, ki bi bil njegova zadnja tritedenska dirka v karieri. Nekateri bi v svoji zadnji sezoni po tovrstni kalvariji vrgli puško oziroma kolo v koruzo in predčasno končali kariero, sam pa na to ni niti pomislil. Kariere ni želel končati v bolniški postelji.
Kdaj se bo vrnil v karavano, še ne ve. Okvirni program za poletje za zdaj ostaja enak. Köbenhavn, dirka po Poljski, Hamburg, Renewi Tour … V tem primeru bi moral do SP in EP nabrati približno dvajset tekmovalnih dni.
S Tadejem je druga pesem
Načrti glede slovesa se namreč niso spremenili. Zadnjo dirko, neke vrste častni krog, želi odpeljati v začetku oktobra na evropskem prvenstvu na domačih tleh. Na domačem pragu, na trasi, ki jo pozna kot lasten žep. »Ob predstavitvenem videu sem dobil kar kurjo polt, poznam namreč vsak košček poti. Vedno sem vedel, kje smo. Izvidnica ne bo potrebna, to so naše domače ceste,« pravi 37-letni Kamničan.
Ne bo šlo le za čustveno slovo, Mezgec želi prispevati svoj delež pri Pogačarjevem vnovičnem lovu na naslov evropskega prvaka. Trasa s petimi obiski klanca na Možjanco je vsekakor temu primerna. »Glede na zasedbo oziroma kapetana mi je trasa seveda všeč. Lahko bi bila tudi lažja ali težja, mi bi se že prilagodili, da bi dirkali na Tadeja. Najbolj pa mi je všeč, da poteka po cestah, ki jih res dobro poznam, sploh glede na to, da bo to moja zadnja dirka v karieri.«
Floskula pravi, da dirko težko naredijo kolesarji. »Bolj zahtevna ko bo, bolje bo za nas. Še pred desetimi ali petnajstimi leti bi za tovrsten profil dejal, da bo šlo v zaključku za sprint manjše skupine, s Tadejem pa je seveda druga pesem.«
Zdaj se nam vsi odmikajo
Medtem ko bodo oči uprte predvsem v prvega kolesarja sveta, bo sam prav ob koncu kariere dočakal priložnost in privilegij, da v slovenskem dresu nastopi na domačih tleh. »Redke so tovrstne priložnosti. Zame prva in zadnja. Pred desetimi leti bi bile to mokre sanje, danes pa je to realnost. Verjamem, da bomo vsi s še večjo častjo branili državne barve,« je prepričan Mezgec, ki je nekega junijskega popoldneva leta 2014 poskrbel, da je bil Trst ponovno naš. Le za en dan oziroma le za nekaj ur, pa vseeno.
Na njegovo etapno zmago na Giru nekateri gledajo tudi kot na začetek oziroma znanilko zlate dobe slovenskega kolesarstva. Zlata doba, ki bo nov vrhunec dosegla 4. oktobra.
Od eksotov v velesilo
V teh ducat letih se je marsikaj spremenilo. Tudi pogled na slovenske kolesarje in reprezentanco. »Sam sem na srečo ali pa na žalost že toliko star, da sem na lastni koži občutil ta prehod iz eksotov v velesilo. Zdaj, ko pridemo na dirko, se ti vsi odmikajo, ni se ti več treba boriti za mesto v ospredju. Ko vidijo zeleni dres, ti dajo prostor in si brez nekega velikega napora znova v ospredju skupine. Od tega, da smo se pogovarjali, na koga bomo dirkali in kdo bo poskušal biti čim dlje zraven, smo prišli do tega, da se pogovarjamo samo o tem, kdo bo zadnji ob Tadeju oziroma kje mu bomo pripravili teren za napad. Izjemna čast in sreča, da sem del tega obdobja,« dodaja 38-letnik, ki ima po 14 letih na najvišji ravni kolesarstvo v malem prstu. Tudi zato je želja po koncu kariere ostati v tem športu in s kolesa presedlati v avtomobil športnega direktorja.