Toda 31-letni Kranjčan se je kljub nevšečnosti, ki ga pesti zadnje dni, odzval na naš telefonski klic in v daljšem intervjuju predstavil svoje cilje za prihodnost ter tudi razkril težave, ki so se ga na žalost lotile ravno v olimpijski sezoni, kjer nato ni izpolnil svojih ciljev. Na srečo je v smukaško najboljših letih in je pred njim še najmanj en nastop pod petimi krogi.
Pred vami je poolimpijska sezona. Je zato kaj težav z motivacijo?
Ne, s tem nimam težav. Morda lahko rečem, da sem po lanski nekoliko slabši sezoni letos še bolj motiviran. Po vseh težavah na začetku, ki sem jih imel s serviserjem, in po tem, da sem se spet sestavil, zdaj res visoko motiviran pričakujem, da se začne delati na smučeh. Znova je neka večja sprememba v ekipi. Nov serviser je Žiga Rosina, ki je prišel iz Švedske. Komaj čakam, da začnemo delati na snegu za tisto, za kar garamo že celo poletje.
Znova nov serviser. Potem je bila lanska vmesna menjava, ko je vskočil Boštjan Delalut, le začasna. Ali zdaj računate na dolgotrajno sodelovanje?
Lansko sodelovanje je bilo začasno zato, ker je bil Boštjan prost po poškodbah Nejca Naraločnika in Roka Ažnoha in je bila to v tistem trenutku najhitrejša rešitev. Na koncu se je izkazalo za super sodelovanje, a vseeno smo zame iskali novega serviserja. Iz Švedske je prišel Žiga in upam, da bo to novo dolgoročno in uspešno sodelovanje.
Letos ni olimpijskih iger, je pa zato tu svetovno prvenstvo v Crans Montani. Bi lahko rekli, da imate predvsem z velikimi tekmovanji še neporavnane račune?
Zagotovo jih imam. Predlani v Saalbachu sem bil na zelo visokem nivoju, a sta se mi zgodili dve napaki. Vemo, da na teh tekmovanjih štejejo le kolajne, in če na teh tekmah ne greš na vse ali nič, kolajne ne moreš osvojiti. Jaz sem takrat tvegal nekoliko preveč, ampak nič zato. Čaka me še nekaj tovrstnih tekmovanj in želim si, da že letos popravim te rezultate.
Kaj ste se iz dosedanjih napak naučili in kaj vam daje največ motivacije za prihodnost?
Zares veliko so mi dali tisti zadnji rezultati v zadnji sezoni, ko sem videl, da sem sposoben znova biti na vrhu med najboljšimi smukači. Med sezono so prišli posamezni dvomi, a z dvema rezultatoma ob koncu sem spet dobil samozavest. Zdaj sam pri sebi znova vem, česa sem sposoben. Če se vse sestavi, kot se je tudi pred dvema letoma, ciljam na sam vrh, in za to tudi delam.
Letošnje SP bo domače prvenstvo Švicarjev, ki so v hitrih disciplinah v zadnjih letih praktično nepremagljivi. Kako jih premagati?
Ne ukvarjam se s Švicarji, ampak bolj sam s seboj. Zavedam se, da jih lahko premagam, če sem na visokem nivoju. Tudi sem jih že premagal, le žal ne vseh naenkrat. Vseeno pa mislim, da Marco Odermatt ali Franjo von Allmen nista nepremagljiva. Prepričan sem, da ju lahko, če bom smučal tako, kot znam, tudi premagam.
Kako težko je sprejeti dejstvo, da so boljši večinoma tekmovalci iz zgolj ene nacije? Se vam pri tem porajajo vprašanja, kaj imajo oni več in boljše?
Prepričan sem, da je v našem športu goljufanja manj, kot se denimo o tem govori v smučarskih skokih. Imajo pa Švicarji zagotovo več finančnega zaledja in predvsem tudi ljudi, ki v ozadju razvijajo stvari. Ni nobena skrivnost, da izdelujejo svoje voske za smuči, a jaz verjamem, da so po pravilih. Mislim, da se tu ne goljufa s kakšnim flourom. Švicarji si lahko privoščijo tudi veliko več prilagajanja glede treningov. Že samo na vreme. Enostavno imajo to možnost, da lahko zapravijo nekaj več denarja za treninge. Tudi vsi denimo vemo, da na tekme svetovnega pokala ne potujejo vedno samo s kombiji, ampak letijo tudi s helikopterji. Mi si tega ne moremo privoščiti in vse skupaj se zagotovo nekje mora poznati.
Ko sva ravno pri nacionalnih prednostih – v Sloveniji je od pomladi na voljo nova tehnološka pridobitev. Vetrovnik v Žirovnici uporabljajo večinoma smučarski skakalci. Tam pa naj bi bil tunel na voljo tudi za vas. Ste ga že kaj uporabljali oziroma ga imate namen uporabiti?
Za zdaj vetrovnika še nismo uporabljali. Slišal sem, da nam bo na voljo, a po mojih informacijah še ni čisto pripravljen za naše potrebe. Upam, da ga bomo lahko uporabili čim prej. Zagotovo se da najti kakšne malenkosti pri tekmovalnih dresih, ki so lahko zelo koristne. Za smukaško prednost pa to morda ne bo bistvenega pomena, saj je na snegu veliko gibanja in neravnin, tako da je idealno smukaško pozicijo praktično nemogoče držati in ni nujno tudi najhitrejša.
Govorila sva o Švicarjih, ki blestijo ekipno. Ampak to je tudi nekaj, kar je zaščitni znak slovenske ekipe v zadnjih letih. Kako vidite ta preporod ekipe za hitre discipline, ki danes praktično rešuje alpske discipline, pred nekaj leti pa ste bili na odstrelu?
Fantje, ki smo skupaj že nekaj let, smo zares dobri prijatelji. Drug drugega ženemo naprej in drug drugemu privoščimo uspehe. Ta moč ekipe se zagotovo pozna. V predlanski sezoni, ko sem bil sam pri vrhu, je na koncu tudi Nejc dokazal, da lahko. Lani je to pokazal Martin. Super je, da nisem sam in da so za mano fantje, ki drug drugega ženemo naprej.
Kot mladinec ste bili izjemno nadarjen slalomist, a ste se vseeno odločili za prestop v hitre discipline. Zakaj?
Kot otrok vedno začneš voziti slalom in veleslalom. Bil sem talentiran smučar že v otroških letih, a sem ob koncu mladinskih let videl, da sem lahko zelo hiter v superveleslalomu. Zato sem sprejel odločitev, da preidem na to hitro stran alpskega smučanja. Hitrost me je od nekdaj zanimala in v njej se dobro počutim, zato ne obžalujem, da nisem postal slalomist.
Nato ste postali mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Kako težak je ta prehod v člansko kategorijo, glede na to, da ste v svetovnem pokalu s svojimi prvimi stopničkami zablesteli praktično deset let po vašem uspehu v Hafjellu?
Gre za zelo težak prehod. Evropski pokal ni primerljiv s smuki v svetovnem pokalu. Zato je treba čim prej začeti voziti te najtežje smuke in nabrati izkušnje, da lahko čez nekaj let napadeš sam vrh. Pot smukača je nekoliko daljša. Kakšna izjema se pri Švicarjih pokaže, a večinoma pridejo smukači do izraza pri svojih tridesetih ali še kakšno leto kasneje. Sam sem bil potrpežljiv in sledil svojim ciljem. Ves čas sem se zavedal, da sem lahko hiter, in sem vesel, da mi je uspelo, nisem pa še na svojem vrhuncu. Pričakujem, da bom imel v naslednjih letih še kakšno zares dobro sezono.
Lahko zdaj v reprezentanci veliko nasvetov dajete tudi Roku Ažnohu, ki je leta 2023 postal mladinski svetovni prvak v smuku, zdaj pa se mora prebijati med najboljše?
Gotovo mu večkrat povem, da mora biti potrpežljiv in da ne sme preskakovati korakov. On je morda nekoliko bolj neučakan in bo še potreboval mirne trenerje, da ga spravijo do njegovega vrhunca, a mislim, da bo tudi njemu uspelo.
Kateri mentalni preskok je bil za vas težji? Tisti lani, ko ste se začeli zavedati, da spadate na oder za zmagovalce, ali ta letos, ko ste spet padli na mesta izven deseterice?
Letos je bilo zagotovo težje. Tista moja najboljša sezona je bila vrhunska od samega začetka. In potem si takoj poln samozavesti in gre praktično samo od sebe. To leto pa je bilo težko. Nekako nisem vedel, zakaj se mi to ponovno dogaja. Ko smo ugotovili razlog, pa sem potreboval nekaj časa, da sem spet našel prave občutke. To je veliko težje za glavo – to, da sam sebe znova prepričaš, da spadaš tja, kjer si nekoč že bil.
Kakšno vlogo je imel pri tem trener Aleš Brezavšček? Verjetno je ta njegova mirnost, ko je po vsaki tekmi poudarjal, da se zaveda vaših sposobnosti, a da imate težave in potrebujete čas, koristila tudi vam, da niste še bolj paničarili?
Aleš je takšen človek, da ne dela nobene panike. V takšnih trenutkih, kot sem jih imel jaz, je to zelo pomembno in dobrodošlo. Vsi vemo, da je ob slabših rezultatih športniku najtežje, če potem izvaja pritiske še trener, pa navadno ni nič dobrega. Aleš tega ni delal in tudi nihče drug v ekipi ne. Lepo počasi smo zgodbo spet zgradili. Letos pričakujem, da bomo znova začeli tam, kjer sem lani končal.
Nam zdaj lahko bolj natančno razložite, kako pride do take situacije? Zdelo se je, da ste imeli sanjsko sezono 2024/25 in idealne priprave na olimpijske igre, nato pa se je zgodil razpad ekipe, ki je leto prej delovala kot vrhunsko naoljen stroj.
Še zdaj točno ne vemo. Ugotovili smo, kaj je bilo narobe na smučeh, a si nihče ne zna razložiti, kako je prišlo do tega. Robnik na smučki je bil piljen pod čisto napačnim kotom in tudi aluminija ob robniku se ni odstranjevalo. Ni nam jasno, kako serviser na takšnem nivoju to lahko pozabi oziroma naredi zelo površno. Nobenemu ni bilo jasno, zakaj je sezono pred tem vse delovalo vrhunsko, potem pa v nekem trenutku ne več. Na zunaj se je morda zdelo, da smo začeli zapletati stvari in komplicirati, a ko so nekateri drugi serviserji nato pogledali moje smuči, so se le držali za glavo. Pravzaprav so mi čestitali, da sem živ, in se spraševali, kako sploh lahko vozim s takšno smučko. Moram priznati, da je bilo res kar slabo.
Sliši se, kot da govorite o nekakšni sabotaži.
Ne, to pa ne. Miloš Machytka je bil zelo dobra oseba in zelo prijazen. Vse bi naredil za tekmovalca. Očitno pa je prišlo do nekaterih stvari, ki si jih ne znamo razložiti. To smo pustili za seboj in gremo naprej.
V preteklih dveh sezonah ste na južno poloblo vedno hodili v dveh delih, letos v Čile odhajate zgolj enkrat. Zakaj?
Letos smo malce spremenili plan in namesto dveh tritedenskih blokov bomo imeli enega pettedenskega. Oktobrski obisk v Corralcu bomo zamenjali za Nevados de Chilan že prej v septembru. Združili bomo treninga v El Coloradu in Nevadosu. Lani morda v Corralcu nismo dobili ravno tistega, kar smo si želeli, in tudi sprememba smučišča bo zelo dobrodošla. Nihče od nas sicer še ni bil tam, a govorice so samo pozitivne, predvsem če je veliko snega. In letos je tam zapadlo zelo veliko snega, tako da pričakujem, da bomo dobili tisto, kar iščemo, in da bomo imeli zelo dobre priprave.
To tudi pomeni, da se boste pred začetkom predčasno podali v Ameriko in tam opravili dodatne treninge ter iskali boljše pogoje?
Načrt za takrat je podoben tistim iz preteklih sezon. Naš načrt je, da gremo približno deset dni pred prvo tekmo tja. Še pred tem bomo v oktobru naredili dva kampa v Avstriji in morda kakšen test smuči v Söldnu, kjer je zdaj neka baza za test smuči in drsne podlage. Tudi v oktobru bomo tako v Evropi naredili kar nekaj dela.
Kako pa ste zadovoljni s prvimi treningi v Saas-Feeju?
Zelo težak prvi kamp. Letos so ledeniki zelo slabi in jim zares primanjkuje snega. Ta ledeniški led je zelo izrazit in mnogih stvari nismo naredili. Dobili pa smo stik s snegom, z opremo, in to je dovolj, da lahko gremo v Čile delat 100-odstotno.
Stari ste 31 let. Se strinjate z nami, da ste v najboljših smukaških letih?
Popolnoma se strinjam in prepričan sem, da moja najboljša leta še prihajajo. Počutim se odlično, pripravljen sem zelo dobro in zelo se veselim naslednjih let.
Je pred vami še celotno olimpijsko obdobje ali celo dve?
Eno zagotovo. Nato bomo videli, kako se bo obnašalo telo, kakšni bodo rezultati in kakšna bo volja.
Obožujete najtežje proge na svetu. Zakaj so vam bolj ljube od tistih nekoliko enostavnejših, če jim lahko tako rečemo?
Rad imam težke in ledene proge. Psihično sem dobro pripravljen, da se lahko tudi tam prepričam, da napadem na vso moč in se, kot rečemo v žargonu, vržem dol. Od nekdaj imam rad takšne proge, zakaj, pa težko povem, a se jih tudi letos zelo veselim.
Kot rečeno, vse proge imate že v malem prstu. Koliko vas potem lahko kakšne stvari še presenetijo oziroma kako drugačna je bila denimo proga v Bormiu letos februarja, tradicionalno konec decembra, ko so tam tekme svetovnega pokala?
Na tradicionalnih progah me zares težko še kaj preseneti, saj sem doživel že marsikaj. Lahko pa potrdim, da je bil letošnji olimpijski smuk v februarju skoraj pol lažji od tistega tradicionalnega za svetovni pokal. Sneg je bil veliko bolj oprijemljiv, ni bilo ledu. Sonce je sijalo na celotno progo in oblikovale so se povsem drugačne linije, ki jih zaradi tresenja in ledu v decembru ni mogoče smučati. Šlo je za skoraj popolnoma drugačen smuk.
Je letos čas, da slovensko moško alpsko smučanje znova doseže zmago v svetovnem pokalu?
Jaz si je zagotovo želim in že na začetku sezone bomo videli, kako sem pripravljen. Kot kažejo testi fizične pripravljenosti in tudi psihološke, sem pripravljen.
Kje bi si zmage sami najbolj želeli?
Z veseljem bi zmagal že na prvi tekmi, da bi bilo znova veliko lažje nadaljevati sezono. Drugače pa se ve, kje si vsak smukač želi zmagati.
V zadnjih letih ste naredili tudi veliko drugih življenjskih preskokov. Kako na kariero vpliva to, da ste vmes postali oče in letos tudi mož?
Vsi so mi govorili, da bom z otrokom postal bolj počasen. Jaz sem bil z vsakim hitrejši. Vse skupaj dobro vpliva name. Ko sem na tekmovanjih oziroma na smučanju, se 100-odstotno posvečam smučanju, ko pa sem doma, sem oče. Ti dve stvari lahko odmislim, predvsem takrat, ko je treba iti malce čez rob. Po vseh teh letih skupne zveze in družine pa sem letos »moral« narediti še zadnji korak.
Malo za šalo, malce za res – dejali ste, da ste po vsakem otroku hitrejši. Ste potem že bili na medenih tednih in načrtovali dodatno hitrost?
Ne, to pa ne. Tudi medenih tednov še ni bilo, saj zanje ni bilo časa. Treba se je bilo takoj posvetiti kondicijski pripravi. Imeli smo le en krajši skok z otroki na morje, medeni tedni pa najverjetneje pridejo na vrsto v aprilu.