Po koncu sezone so sledile drastične spremembe. Zmagovalec dveh tekem za svetovni pokal v svoji karieri se je odločil za menjavo materiala, prišlo je tudi do menjave trenerja. To je postal Denis Šteharnik. Vse skupaj, čeprav bo novembra dopolnil 34 let, Vodičanu ni vzelo motivacije za nadaljnje delo. Ravno nasprotno. Pred odhodom na trening na južno poloblo se zdi, da je izjemno motiviran, da se vrne v svetovni vrh.
Kako ste preživljali mesece po koncu sezone? Je šlo za običajno poletje ali je bilo kaj novosti pred vrnitvijo na sneg?
Bolj ali manj je bilo vse običajno. Takoj po koncu sezone sem šel še na dva trening kampa, kjer sem v osmih smučarskih dneh že preizkusil novo opremo. To je bila ena od novosti. Nato sem imel aprila prosto, da sem si odpočil, po prvomajskih praznikih pa sem se začel kondicijsko pripravljati. Kondicija je bila na programu vse do zdaj, z izjemo kakšnega konca tedna, ko sem šel na morje. Imel sem tudi kratek dopust, nekaj časa pa sem preživel tudi s prijatelji in družino. Imel sem čas, da se v miru pripravljam. Zdaj smo se vrnili na sneg in na Stelviu opravili prvi snežni kamp, sledi trening v Argentini.
Je bil dopust kaj posebnega, da ste si lahko bolje odpočili glavo po zadnji sezoni, ki za vaše standarde ni bila najboljša?
Ne, nič posebnega. Bil sem večinoma na Hrvaškem. Malo na Krku in v Vodicah.
Ste vseeno lahko pri sebi naredili analizo zadnje sezone? Kaj je šlo narobe?
V športu je vedno tako, da je težko kazati izključno na eno stvar. Rekel bi, da sem v materialu zašel v neko napačno smer. Zato sem se tudi odločil, da potrebujem spremembo. Določene stvari so se začele nabirati tudi v glavi. Kar zadeva kakovost treninga in moje pripravljenosti, mislim, da ni bilo nič spornega. Moja pripravljenost je bila na dovolj visoki ravni, a so se začele podirati določene malenkosti. Nato je padla samozavest in iz tekme v tekmo je bilo težje.
Koliko so se vas že med sezono dotaknile zakulisne igre, predvsem kar zadeva vašo ekipo?
To me med sezono ni zmotilo. Pogovori o menjavi trenerja so se pri nas začeli šele pred zadnjo tekmo. Prej se o tem nismo pogovarjali, tako da ne morem reči, da je bil to kakšen razlog za slabšo sezono.
Lahko potem pojasnite, kako je prišlo do spremembe praktično v tednu dni? V Kranjski Gori ste zatrjevali, da boste nadaljevali sodelovanje z Miho Verdnikom, potem je prišla trenerska zamenjava.
Kot sem rekel, pred tem se o tej možnosti nismo nič pogovarjali. Bil sem osredotočen na svoje smučanje in tekme. Pozneje je šlo zelo hitro v drugo smer. Na lansko sezono ti pogovori in želje po menjavi zagotovo niso vplivali.
To je verjetno posledica tega, da čeprav večino tekmujete in trenirati sami, nimate lastne ekipe, ampak v celoti delujete pod okriljem SZS?
Že vso kariero, odkar sem se pridružil mlajšim reprezentancam, delujem pod okriljem Smučarske zveze Slovenije. Res je, da kdaj navzven deluje, kot da imam privatno ekipo, saj sem edini v ekipi, ampak v celoti delujem pod okriljem SZS že vso svojo kariero.
Kako vse skupaj vpliva na vas? Sami pravite, da ste kar ziheraš, zdaj pa se je zgodila že druga trenerska menjava v treh letih. Pred tem ste praktično ves čas sodelovali s Klemenom Bergantom?
Res je, da sem zelo dolgo časa deloval z enim trenerjem, po treh letih pa bo to že moj tretji trener. Vseeno mislim, da name to ne vpliva bistveno. Tudi zdaj smo z novo ekipo, se pravi s trenerjem in serviserjem, že zadnji kamp v aprilu smo naredili skupaj in se kar hitro ujeli. Energija je dobra. Bomo videli, kako bo šlo naprej, a verjamem v uspehe.
Denis Šteharnik je v zadnjem obdobju večinoma deloval z ženskimi tekmovalkami. Ko je nazadnje ta prehod storil Sergej Poljšak, nam je dejal, da je imel kar nekaj težav s privajanjem. Kako je uspelo njemu?
Denisu Šteharniku je ta preskok uspel zelo hitro. Je izkušen trener. Ne morem reči, da že takoj ve, kako delujem, a vseeno ima toliko izkušenj, da ve, kako delujejo moški in kako ženske, ve tudi, da je vsak tekmovalec lahko drugačen. Logično pa je, da vseeno potrebujemo še nekaj časa, da se dodobra spoznamo med seboj, a na prvih dveh skupnih kampih je vse potekalo v pravo smer.
V luči vašega karakterja ste se odločili za še eno presenetljivo odločitev, ki ste jo omenili že prej. Čeprav sami nikoli niste kritizirali svojih smuči, ste se odločili za menjavo materiala. Je imel Rossignol morda največ težav pri prilagajanju na nove snežne podlage, ki niso več tako ledene kot v vaših najboljših časih?
Ne, to ni razlog za menjavo. Seveda bi mi verjetno bolj ustrezalo, če bi kakšna proga v zadnjih letih bila bolj ledena, ampak v zadnjem obdobju se mi je tudi na najbolj ledenih progah zdelo, da mi nekaj manjka.
Kakšni pa so prvi občutki na novih smučeh znamke Nordica?
Že takoj, ko sem po koncu lanske sezone stopil na nove smuči, sem se dobro počutil in sem dobro smučal. Seveda je bil kakšen dan boljši in kakšen slabši, a splošno počutje je bilo dobro. Na prvem treningu po premoru na Stelviu po dveh mesecih in pol premora smo začeli malce bolj počasi. Na tem prvem kampu za novo sezono še nismo imeli nobenega cilja glede testiranja. Šlo je bolj za osnove, če je potrebna kakšna manjša korektura pri smučarskih čevljih, drugače pa smo skrbeli le za dobre občutke, s katerimi zdaj potujem v Argentino. Vsak dan sem lepo napredoval in na koncu sem smučal že zelo dobro za ta čas.
Trenutne razmere na ledenikih so bolj klavrne. Tudi zato znova odhajate na južno poloblo, kajne?
Res je bilo na Stelviu manj snega kot običajno v tem času. Je pa čez noč podlaga vseeno stisnila in sneg je bil trd, ker je bilo vreme lepo, ampak je bilo na progi vseeno kar nekaj kamenja. Priznam, da sem tudi sam pri sebi rekel, da komaj čakam Argentino in prave snežne razmere.
Kam točno greste in kaj tam pričakujete?
Tudi letos se za 25 dni odpravljamo v Ushuaio. To je čas s potovanjem, tako da me čaka nekje od 17 do 20 smučarskih dni. Na trening se odpravljamo 14. avgusta.
Pri vas ne pride v poštev, da bi storili enako kot ekipa za hitre discipline,
da bi dvakrat potovali tja?
Kot mi je znano, tudi hitre discipline letos potujejo v Čile samo enkrat. Sam še nikoli nisem bil dvakrat v Argentini, da bi trening načrtovali tako, da bi se vmes vrnil domov in tja potoval še enkrat. Verjetno ima to pluse in minuse. Verjetno je največji plus to, da se v mesecu septembru izogneš treningu na ledenikih, ki so vsako leto v slabšem stanju. Po drugi strani pa potovanja vzamejo veliko energije. Za letos je tako znova načrt enkrat, za vnaprej pa se ne ve. Morda kdaj poskusim tudi z dvema kampoma tam.
Bo prtljaga letos še težja, ker se še navajate na novo opremo?
Morda bosta z mano res potovala kakšen par ali dva smuči več, a bistveno na samo prtljago to ne bo vplivalo in bo teža zelo primerljiva prejšnjim letom.
Ko sva ravno pri ekipi za hitre discipline. Ta je v zadnjih letih postala res močna in rezultati se vidijo predvsem v ekipnem delu. Morda tudi sami pogrešate nekoga, ki bi vas na treningu ves čas preganjal?
Zagotovo ima konkurenca na treningih določeno prednost in tudi druženje po treningu. Po drugi strani pa je res redko, da treniram čisto sam, vedno je prisoten kdo iz druge države. Vseeno mislim, da imajo večje ekipe marsikatero prednost. Po drugi strani pa, ker sem sam, tudi večje ekipe, ki konkurence na treningu ne potrebujejo, skoraj nikoli nimajo težav s tem, da me sprejmejo zraven.
Verjamem, da vam gredo ta vprašanja, zakaj tekmujete le v eni disciplini, že malce na živce. Pa vseeno. Razmišljal sem, ali je to morda razlog, da ste pri skoraj 34 letih še vedno tako motivirani ravno zaradi tega, ker niste nasičeni tekmovanj?
Želja po dokazovanju je še vedno zelo velika in ne le zgolj v veleslalomu. Če bi videl, da bi lahko tudi v drugi disciplini dosegel vrhunske rezultate, bi z veseljem tudi tam tekmoval. Je pa tako, da imam trenutno v slalomu slabo številko, v superveleslalomu pa bi potreboval še več treninga. Verjame, da predvsem v slalomu lahko naredim še kakšen dober rezultat. Ampak moja želja je, da se borim za najvišja mesta in kakšno 20. ali 25. mesto mi ne pomeni veliko, zato tudi potem v drugih disciplinah ne nastopam. Še vedno pa redno treniram slalom in superveleslalom in ničesar v svoji karieri še nisem prečrtal.
Vseeno je zanimivo, da preživite več kot 200 dni na snegu in tekmujete na zgolj desetih tekmah na leto. Kako to, da ne greste morda na tekme evropskega pokala
v veleslalomu?
Nikoli nisem razmišljal o tem. To je realnost in za teh deset tekem moram biti maksimalno pripravljen. Vsak tekmovalec bi si želel čim večkrat nastopiti v tem, v čemer je najboljši, ampak v sistemu, kot ga poznamo, je vsaka tekma ravno zato toliko bolj pomembna. Svetovni pokal je moja največja ambicija in o drugem ne razmišljam. Pogosto mi med tistimi premori bolj prav pride trening. Zelo odvisno je, v kakšnem smučarskem stanju si takrat. V smučariji se nikoli ne ve. Morda pa se že letos ali v prihodnje naredi, da bom odšel tudi na kakšen evropski pokal, a za zdaj to ni v načrtu.
Če se vrneva še malce proti začetku, ko sva naredila le analizo zadnje sezone. Bi morda razširila to na obdobje štirih let, ko ste v Pekingu osvojili kolajno, nato pa so rezultati malce padli. Je olimpijska kolajna pri vas spremenila pogled na smučanje?
Sam pogled na smučanje se mi ni bistveno spremenil. Na vse rezultate, ki sem jih dosegel, sem ponosen. Priznam, da je bilo letos morda nekoliko drugače iti na olimpijske igre, ker sem že imel kolajno v žepu, če smem tako reči. Še vedno pa v smučanju velja, da moraš dobro smučati, moraš biti v formi, če želiš doseči dober rezultat. Drugače ne gre. Zadnje dve leti enostavno moja smučarska celota ni bila na dovolj visoki ravni, da bi se lahko boril za najvišja mesta.
Ves čas sva govorila o tem, da so rezultati nekoliko slabši. To je vendarle mišljeno vse na vaše standarde, saj so rezultati okoli desetega mesta še vedno vrhunski. Ampak vseeno, kaj si želite v novi zimi?
Zagotovo mi je cilj vrnitev na stopničke. Če bi uvidel, da tega nisem več sposoben, potem ne bi več tekmoval. Želim si vrhunskih rezultatov in da sem v stalnem boju z najboljšimi. Že v Argentini se veselim primerjave, da malce vidim, kakšna je hitrost z novo opremo. Osredotočam se na dobre ponovitve in kasneje tudi na tekmovalno smučanje. Verjamem, da imam to še v sebi.
Koliko vas pri teh ciljih ustavlja dejstvo, da niste več član elitne sedmerice pri izboru startne številke?
To je zelo odvisno od tekme. Lahko razlike sploh ni, lahko pa je zelo velika. Odvisno je od vremena in kako organizatorji pripravijo progo. Načeloma vem, da če dobro smučaš, se tudi s številko petnajst potem prednosti in minusi proge v prvi in drugi vožnji nekako izničijo. Seveda je možno, da se mi bo zgodilo, da bom kljub dobremu smučanju kdaj s številko petnajst uvrščen nižje, kot bi si zaslužil, a v večini primerov to ne bi smel biti izgovor.
Koliko pa spremljate konkurenco v tem času?
Z nikomer nisem veliko v stikih ta čas, večina tudi še nima veliko smučarskih dni. In tudi smučanje je tak šport, da se po prvih treningih ne da vedeti, kako bo kdo smučal pozimi. Ne gre za tak šport, kot je denimo kolesarstvo, ko rezultati na testih že nekako nakažejo, v katero smer se bo sezona odvila. Pri nas se občutki spreminjajo iz trenutka v trenutek in se sestavlja celota. Morda se bo po treningih v Argentini videlo malce, kakšna je forma, a tudi tedaj to še nič ne pomeni. Julija ali avgusta nihče ne more trditi, da se bo januarja zagotovo boril za najvišja mesta. Je pa tako, da je vsako leto nekaj istih fantov, ki so se sposobni boriti za najvišja mesta, in ta imena bodo verjetno ostala ista. Zagotovo pa bo prišel še kakšen nov tekmovalec.
Kakšen je vaš pogled na številne vrnitve nekaterih že upokojenih smučarjev? V prvi vrsti imam v mislih seveda Lindsey Vonn in Marcela Hirscherja.
Vsak ima svoje razloge, zakaj se vrne. Nekaterim se te odločitve zdijo presenetljive, drugim spet ne. Po eni strani je bilo pri Lindsey Vonn zelo presenetljivo, da se je vrnila. Nato je dosegala vrhunske rezultate, zatem pa se na žalost znova poškodovala. Vsak je lahko sedaj pameten, da je bila to napačna odločitev, ampak tako pač je. Enako velja tudi za Marcela. Jaz se mogoče na njegovem mestu ne bi vrnil, on se je. Bomo videli, kako bo. Zagotovo mu ne bo lahko, a če je kdo sposoben česa takega, je to on. V prvem poskusu smo videli, da ni šlo tako gladko, kot si je verjetno samo predstavljal. Mislim pa, da če se bo vrnil še enkrat, on sam pri sebi verjame, da je lahko še vedno najboljši, saj drugače tega ne bi počel.
Koliko časa pa nameravate vi vztrajati?
Načeloma grem iz leta v leto, ampak trenutno imam v glavi nekako še dve leti, nato pa bom sprejemal nove odločitve.