Zadnje minute tekme v Los Angelesu so ob odločeni seriji izgubile vsak tekmovalni naboj. Igra se je umaknila simboliki. Ni šlo več za rezultat, temveč za zaključek zgodbe, ki je presegla okvir franšize in se zapisala v zgodovino lige. O Kopitarjevem pomenu v severnoameriškem hokeju niso govorili le domači navijači. Po zadnji sireni so se pri njem ustavili igralci Colorada – ne iz protokola, temveč iz spoštovanja. »Imam res veliko spoštovanja do njega. Vsi v tej ligi razmišljajo enako, gre za pravega profesionalca,« je dejal kapetan Colorada Gabriel Landeskog.
Zdaj bo več časa za vlogo očeta
Še bolj čustveno je bilo v slačilnici in na novinarski konferenci, kjer sta mu ob strani stala otroka, enajstletna Neža in dve leti mlajši Jakob. »To je sladko-grenak trenutek. Potočil bom še kakšno solzo, ampak to je življenje. Zadnjih 20 let je bilo neverjetnih,« je dejal Anže Kopitar. A dodal: »Poraz ni bil način, na kakršnega sem želel skleniti kariero.«
Najbolj neposreden je bil, ko je govoril o trenutku, ko je razumel, da je konec blizu. »Pet ali šest minut pred koncem sem prvič pomislil, da je to to. Prej vedno gledaš naprej. Zdaj tega ni več.« V teh besedah ni bilo patetike, temveč mirno sprejetje konca dolge poti. Dodal je še osebno dimenzijo, ki presega šport. »Tu sta dva razloga, zakaj bom v prihodnjih letih užival,« je povedal in se ozrl proti otrokoma. »Zaradi kariere sem bil pogosto odsoten oče. Zdaj bom to lahko nadoknadil.«
Drew Doughty, ki je bil njegov soigralec 18 sezon, si slačilnice brez njega skoraj ne predstavlja. »Imel je izjemno kariero in ogromno prispeval temu klubu. Zelo težko bo igrati brez njega,« je dejal. Trener D. J. Smith pa je dodal: »Poznal je imena otrok vseh igralcev v ekipi. To pove več kot katera koli statistika.«
Tihi vodja brez potrebe po soju žarometov
Ko je leta 2006 kot prvi Slovenec stopil na led v ligi NHL, ni bil zgolj novinec, temveč igralec, ki je deloval, kot da je tam že leta. Na debiju proti Anaheimu je dosegel dva gola, sezono končal z 61 točkami in hitro pokazal, da bo nosilec igre Los Angeles Kings. »V NHL ti nihče ničesar ne podari,« je dejal tedaj. Misel, ki je postala temelj njegove kariere.
V 20 sezonah je odigral 1521 tekem in zbral 1316 točk (452 golov, 864 podaj), kar ga postavlja na vrh zgodovine LA Kings. Petnajst sezon zapored je bil njihov najučinkovitejši igralec. V končnici je dodal 89 točk na 107 tekmah, a številke ne zajamejo njegovega vpliva. Njegova največja moč je bila vsestranskost. Bil je organizator igre, obrambno izjemno zanesljiv napadalec in igralec, ki je znal nadzorovati ritem tekem. Selke Trophy (2016, 2018) in Lady Byng Trophy potrjujeta njegov vpliv. Posebej izstopa sezona 2017/18 z 92 točkami, v karieri pa je kar 79-krat dosegel odločilni gol za zmago svoje ekipe.
Vrhunec sta bila Stanleyjeva pokala v letih 2012 in 2014. Prvi, ki so ga pri LA Kings osvojili kot osma ekipa po rednem delu, ostaja ena največjih zgodb v zgodovini končnic lige NHL. Kopitar je bil takrat ključen – ne le v napadu, temveč predvsem v igri brez ploščka, kjer je nevtraliziral najboljše igralce tekmecev. »Verjeli smo drug v drugega,« se je spominjal tega pohoda.
Leta 2016 je postal kapetan in to vlogo opravljal skoraj desetletje. Njegovo vodenje je bilo tiho, brez velikih besed, a z nenehno marljivostjo na ledu in v garderobi. »Ne bom najglasnejši, bom pa vedno pripravljen,« je bil njegov moto.
Od Jesenic do mesta angelov
Njegova zgodba se ni začela v Los Angelesu, temveč na Jesenicah, kjer je v domačem klubu naredil prve hokejske korake, spoznal osnove igre in predvsem razvil ljubezen do hokeja, ki ga je spremljala vso kariero. Večkrat je poudaril, da je moral Jesenice zapustiti, če je želel narediti naslednji korak v razvoju, saj mu je šele odhod v tujino odprl pot do pravega profesionalnega hokeja.
Pri 16 letih je odšel na Švedsko, v Södertälje, kjer je že v mladinskih selekcijah hitro opozoril nase. Hkrati se je soočil z zahtevnim obdobjem prilagajanja – novo okolje, tuj jezik in oddaljenost od doma so bili del vsakdana, ki ga je kasneje pogosto označil za eno ključnih izkušenj. »To je bilo eno najtežjih obdobij moje kariere,« je dejal ob opisovanju začetkov na Švedskem. Tam je razvil disciplino in profesionalni pristop. »Ni bližnjic, vsak dan moraš delati,« je poudarjal. Prav ta pot ga je pripeljala do nabora leta 2005, kjer so ga Los Angeles Kings izbrali kot enajstega po vrsti.
Igrati za svojo državo je nekaj posebnega
V reprezentanci je imel še bolj izpostavljeno vlogo. Za Slovenijo je odigral 51 tekem ter zbral 15 golov in 40 podaj, a številke v tem kontekstu povedo le del zgodbe. Največji trenutek ostajajo olimpijske igre v Sočiju 2014, kjer je Slovenijo kot kapetan popeljal do zgodovinskega četrtfinala. Tudi Pjongčang 2018 je potrdil, da ta generacija na igrah pod petimi krogi ni zgolj nastopala, temveč igrala na rezultat. »Ko igraš za svojo državo, je to nekaj posebnega,« je večkrat dejal.
Njegova zadnja tekma v reprezentanci je bila 29. avgusta 2021 na olimpijskih kvalifikacijah v Oslu. Slovenija se ni tretjič zapored uvrstila na olimpijske igre, pred tem je izgubila z Dansko in Norveško, proti Južni Koreji pa je zmagala s 4:1. Kopitar je prispeval gol in tri podaje. Nastopil je tudi na štirih svetovnih prvenstvih, a slovenska reprezentanca v njegovem obdobju ni ostala v elitni diviziji svetovnega hokeja. To ostaja eden redkih neizpolnjenih ciljev generacije, ki jo je vodil.
Vrnitev domov in zaključek epohe
Po koncu kariere se Anže Kopitar vrača domov. Z ženo Ines in otrokoma bo živel v Sloveniji, kjer želi nadoknaditi zamujeno družinsko življenje. Sin Jakob že igra hokej, oče pa bo zdaj lahko bolj prisoten v njegovem vsakdanu. »Vedno sem vedel, da se bom vrnil,« je večkrat poudaril.
Na vprašanje, kako želi, da se ga spominjajo, je odgovoril brez velikih besed. »Predvsem kot dobrega soigralca. No, kot dobrega soigralca in dvakratnega zmagovalca Stanleyjevega pokala. Tako bo v redu.« Kopitarjevo slovo pa ne pomeni le konca kariere, temveč tudi zaključek obdobja, v katerem je imel slovenski hokej svojega stalnega ambasadorja na največjem odru. Vprašanje ostaja, ali ga bo še kdaj imel.